门头沟区文联民间艺术家协会举办创作交流培训会
.jpg)
Geomorfologija spada med vede o Zemlji, saj preu?uje relief zemeljskega povr?ja na kopnem in morskem dnu. Poimenovanje izhaja iz gr?kih besed geo (Zemlja), morphe (oblika) ter logos (beseda). Zanimajo jo reliefne oblike, njihova raz?irjenost, vzroki in procesi nastanka ter njihova odvisnost od sil, ki ustvarjajo relief. Prou?evanje reliefa samega na sebi ni poglavitni cilj geomorfologije. Njen osnovni metodolo?ki princip obstaja v tem, da raziskuje relief kot eno od komponent vsake pokrajine, vendar v tesni soodvisnosti in medsebojni pogojenosti z drugimi komponentami tega okolja. Z geomorfologijo se ukvarjajo ve?inoma geologi (ZDA) in geografi (Evropa), pa tudi in?enirske znanosti. Povezana je tudi s fiziko in matematiko, statistiko, kemijo, geofiziko, pedologijo, arheologijo, geodezijo in nekaterimi drugimi vedami.
Zemljino povr?je oblikujeta dva osnovna procesa, in sicer eksogene ter endogene sile. Pokrajina se dviguje na podlagi endogenih sil, tj. tektonskih dviganj (orogeneza) ali ognjeni?ke aktivnosti. Njena vi?ina pa se zmanj?uje zaradi denudacije ali erozije in usedanja oziroma ugrezanja. Geomorfolo?ke ?tudije preu?ujejo te procese in vpliv razli?nih podnebnih, ekolo?kih in ?love?kih dejavnikov nanje.
Uporabna vrednost geomorfologije se izra?a v predvidevanju plazov in ukrepanju, nadzoru vodnih tokov in sanaciji, varovanju obalnih predelov, v zadnjem ?asu pa tudi nekaterih drugih dejavnostih, kot je preu?evanje morebitne prisotnosti vode na Marsu.
Delitev geomorfologije
[uredi | uredi kodo]Zaradi ?irokega spektra predmeta preu?evanja v geomorfologiji je slednjo mo? razdeliti na ve? smeri in panog. Strukturna geomorfologija preu?uje odnos med geolo?kimi strukturami in povr?inskimi oblikami, dinami?na geomorfologija razlaga oblikovalne procese, klimatska geomorfologija se ubada z odvisnostjo teh procesov od podnebja, in?enirska geomorfologija re?uje konkretne probleme, ki se dotikajo oblikovanja povr?ja, regionalna geomorfologija pa ?tudira pokrajinotvorno vlogo povr?inskih oblik in njihovo razporejenost po svetu.
Geomorfolo?ko delo je na skupine deljeno tudi glede na skupine pojavov, ki so zna?ilni za dolo?ena okolja: fluvialna geomorfologija, kra?ka geomorfologija, ledeni?ka geomorfologija, periglacialna geomorfologija, obalna geomorfologija, geomorfologija pu??av, geomorfologija visokogorja idr.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Geomorfologija je mlada veda, katere za?etki segajo v 2. polovico 18. stoletja. Njenemu poznemu za?etku je botrovalo zlasti dejstvo, da so se sorodne znanosti vse do tega ?asa ukvarjale bolj z opisovanjem zemeljskega povr?ja (odkrivanje novih de?el) kot s preu?evanjem procesov na njem.
Na drugi strani pa so temeljna spoznanja, ki dolo?ajo geomorfologijo, nastala ?e v ?asu antike. Stari Grki so namre? dognali, da denudacija povzro?a odnos materiala ter da snov ni uni?ljiva, pa? pa le spreminja obliko. Ker sta ti dve na?eli v nasprotju, so pri?li do zamisli o cikli?nem spreminjanju povr?ja. Srednji vek in renesanso so zaznamovala tolma?enja po Bibliji ter drugi cerkveni nauki, ki so med drugim u?ili, da je celoten svet nastal 23. oktobra 4004 pr. n. ?t.
Moderno geomorfologijo so na?eli plutonisti, ki so preu?evali ognjeni?ke dejavnosti, ter James Hutton, ki je zemeljsko povr?je tolma?il kot venomer spreminjajo?e se zaporedje oblik. ?ele Jean-Baptiste de Lamarck je v za?etku 19. stoletja dokazal, da biblijska kronologija ni skladna z dejstvi v predmetnosti narave. Velik pomen je imel v za?etkih geomorfologije tudi katastrofist George Cuvier, ki je dero?e vode vesoljnega potopa in drugih katastrof ozna?il za bistvene preoblikovalke dana?njega povr?ja. Vzroke za spreminjanje povr?ja je preu?eval tudi Charles Lyell, ki se je osredoto?il na denudacijo in erozijo. Jean-Louis Agassiz in Andrew C. Ramsay pa sta v drugi polovici 19. stoletja dokazovala obstoje ledenih dob.
Prvi pravi geomorfolo?ki model je na prelomu 19. stoletja napravil William Morris Davis, in sicer teorijo o cikli?nem razvoju reliefa. Ta je predvidevala hiter dvig povr?ja zaradi tektonike, nato pa dolgo obdobje stabilnosti, ko se povr?je razvija v treh zrelostnih fazah, od katerih ima vsaka svoje dolo?ene povr?inske oblike. Vpliv izsledkov Davisa je predvsem v evropski geomorfologiji ?e danes mo?an, ?etudi je njegova teorija zaradi novej?ih ?tudij danes bolj ali manj opu??ena.
Geomorfologija v Sloveniji
[uredi | uredi kodo]Slovenska geomorfologija se je razvijala pod okriljem fizi?ne geografije. Njen razvoj je razmahnila strukturna geomorfologija, ki so se je ob koncu 19. in za?etku 20. stoletja poslu?evali avstro-ogrski kartografi Franz Kosmat, Marko Vincenc Lipold, Franz Heritsch in Friedrich Teller. Do danes je edini priznani avtorski pregled geomorfolo?kih ?tudij v sloven??ini izdal slovenski geograf Anton Melik leta 1935. ?as med obema svetovnima vojnama pa je na podro?ju preu?evanja povr?ja zaznamoval tudi Grad?an Arthur Winkler. Po 2. svetovni vojni so preu?evanje geomorfologije na spisek svojih dejavnosti vnesle ve?je geografske institucije, kot je In?titut za geografijo SAZU (dana?nji Geografski in?titut Antona Melika), Oddelek za geografijo na ljubljanski univerzi ter In?titut za raziskovanje krasa.
Dobr?en dele? slovenske geomorfologije z mednarodnim ugledom predstavlja geomorfologija krasa v okviru krasoslovja. Zraven tega je mo? zaslediti tudi preu?evanje slemenskih nivojev, poledenitev, kvartarnih sedimentov in poplavnih obmo?ij.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Natek, K., 2003. Geomorfologija, ?tudijsko gradivo za predmet Geomorfologija. Ljubljana, Oddelek za geografijo Univerze v Ljubljani, 217 str.
- Vri?er, I., 2002. Uvod v geografijo. Ljubljana, Oddelek za geografijo Univerze v Ljubljani, 414 str. (COBISS)
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
