送男孩子什么礼物比较好

Portugalska republika República Portuguesa
Zastava Grb
Himna: A Portuguesa
Lega Portugalske (temno zelena) - na Evropski celini (siva) - v Evropski uniji (svetlo zelena)
Glavno mesto	Lizbona 38°46′N, 9°11′W
Uradni jeziki	portugal??ina1
Demonim(i)	Portugalec, Portugalka
Vlada	polpredsedni?ka republika
? predsednik:	Marcelo Rebelo de Sousa
? predsednik vlade:	Luís Montenegro
oblikovanje
? ustanovitev (prva grofija)	868
? Ponovna ustanovitev (druga grofija)	1095
? Bitka pri S?o Mamede, suverenost	24. junij 1128
? Portugalska kraljevina	25. julij 1139
? Pogodba iz Zamore, priznanje	5. oktober 1143
? Manifestis Probatum, pape?ko priznanje	23. maj 1179
? Portugalska obnovitvena vojna, obnova	1. december 1640
? Revolucija 5. oktobra 1910, republika	5. oktober 1910
? Nageljnova revolucija, demokratizacija	25. april 1974
? portugalska ustava – dana?nja ustava	25. april 1976
? Pristop k Evropski uniji	1. januar 1986
Povr?ina
? skupaj	92.212 km2 (109.)
? voda (%)	0,5
Prebivalstvo
? ocena 2022	10.467.366 (89.)
? popis 2021	10.343.066
? gostota	114/km2 (87.)
BDP (ocena 2023)
? skupaj (nominal.)	276,4 milijarde $ (49.)
? skupaj (PKM)	465,1 milijarde $ (50.)
? na preb. (nominal.)	26.879 $ (41.)
? na preb. (PKM)	45.227 $ (42.)
Gini (2020)	31,2 srednji
HDI (2021)	0,866 zelo visok · 38.
Valuta	evro (€)2 (EUR)
?asovni pas	UTC ±0 (WET3)
? poletni	UTC +1 (WEST)
Klicna koda	351
Internetna domena	.pt4
Leta 1999 (Lei n.o 7/99 de 29 de Janeiro) je bila uradno priznana ?e mirande??ina, ki jo govorijo v nekaterih vaseh ob?ine Miranda do Douro. Priznan je tudi portugalski znakovni jezik. pred 1999: portugalski eskudo. Azori: UTC-1; UTC poleti. Uporablja se tudi vsem dr?avam ?lanicam Evropske unije skupna domena .eu.

百度 只是啊，不得不说，可能为了和广告产品的调性相符合，叶一茜家的冰箱真的倒腾得太干净了，摆放有序，也不满满当当，摆拍的嫌疑很大了。

Portugalska, uradno Portugalska republika (portugalsko República Portuguesa), je dr?ava, katere celina je na Iberskem polotoku v jugozahodni Evropi in katere ozemlje vklju?uje tudi atlantski arhipelag Azori in Madeiro; ti dve oto?ji tvorita avtonomni regiji z lastnima regionalnima vladama.

Portugalska je ume??ena najbolj zahodno v celinskem delu Evrope, njen iberski del pa meji na zahodu in jugu na Atlantski ocean ter na severu in vzhodu na ?panijo, edino dr?avo, ki ima kopensko mejo s Portugalsko. Uradni in dr?avni jezik je portugal??ina. Glavno in najve?je mesto je Lizbona.

Portugalska je najstarej?a neprekinjeno obstoje?a nacionalna dr?ava na Iberskem polotoku in ena najstarej?ih v Evropi, njeno ozemlje je bilo neprekinjeno naseljeno, napadeno in se zanj borilo ?e od prazgodovine. Naselili so jo predkeltska in keltska ljudstva, obiskovali so jih Feni?ani, Karta?ani, stari Grki in vladali Rimljani, ki so jim sledili vpadi Svebov in vizigotskih germanskih ljudstev. Po invaziji Mavrov na Iberski polotok je bila ve?ina njenega ozemlja del Al Andaluza. Portugalska je bila kot dr?ava ustanovljena med zgodnjo kr??ansko Rekonkvisto. Katoli?ka grofija Portucale, ustanovljena leta 868, je postala pomembna po bitki pri S?o Mamedeju (1128). Kraljevina Portugalska je bila pozneje razgla?ena po bitki pri Ouriqueu (1139), neodvisnost od Leóna pa je bila priznana z pogodbo iz Zamore (1143).

V 15. in 16. stoletju je Portugalska vzpostavila prvi svetovni pomorski in trgovski imperij, s ?imer je postala ena vodilnih svetovnih gospodarskih, politi?nih in voja?kih sil. V tem obdobju, ki ga danes imenujemo doba odkritij, so portugalski raziskovalci za?eli raziskovati morje z odkritjem tega, kar bo postalo Brazilija (1500). V tem ?asu je Portugalska monopolizirala trgovino z za?imbami, razdelila svet na hemisfere gospostva s Kastiljo, imperij pa se je raz?iril z voja?kimi pohodi v Aziji. Vendar so dogodki, kot so potres v Lizboni leta 1755, okupacija dr?ave med napoleonskimi vojnami in neodvisnost Brazilije (1822), v veliki meri izbrisali prej?nje bogastvo Portugalske. Dr?avljanska vojna med liberalnimi konstitucionalisti in konservativnimi absolutisti na Portugalskem zaradi kraljevega nasledstva je trajala od 1828 do 1834.

Potem ko je revolucija leta 1910 odstavila monarhijo, je bila ustanovljena demokrati?na, a nestabilna prva portugalska republika, ki jo je kasneje nadomestil avtoritarni re?im Estado Novo. Demokracija je bila obnovljena po revoluciji nageljnov (1974), ki je kon?ala portugalsko kolonialno vojno. Kmalu zatem je bila neodvisnost podeljena skoraj vsem njenim ?ezmorskim ozemljem. Predaja Macaa Kitajski (1999) je pomenila konec tega, kar lahko ?tejemo za enega najdlje ?ive?ih kolonialnih imperijev v zgodovini.

Portugalska je pustila globok kulturni, arhitekturni in jezikovni vpliv po vsem svetu z zapu??ino okoli 250 milijonov portugalsko govore?ih ljudi in ?tevilnih kreolov s sede?em na Portugalskem. Je razvita dr?ava z naprednim gospodarstvom in visokim ?ivljenjskim standardom. Poleg tega se visoko uvr??a v mir, demokracijo, svobodo tiska, stabilnost, dru?beni napredek, blaginjo in znanje angle??ine. Kot ?lanica Zdru?enih narodov, Evropske unije, schengenskega obmo?ja in Sveta Evrope (SE), je bila Portugalska tudi ena od ustanovnih ?lanic Nata, evrskega obmo?ja, OECD in Skupnosti portugalskih jezikovnih dr?av.

Etimologija

Beseda Portugalska po eni verziji izhaja iz rimsko-keltskega krajevnega imena Portus Cale; mesto, kjer zdaj stojita dana?nji Porto in Vila Nova de Gaia, ob izlivu reke Douro (Duero) na severu dana?nje Portugalske. Ime mesta izvira iz latinske besede za pristani??e, portus, vendar je drugi element Portus Cale manj jasen. Glavna razlaga imena je, da gre za etnonim, ki izhaja iz ljudstva Castro, znanega tudi kot Callaeci, Gallaeci ali Gallaecia, ki je zasedlo severozahod Iberskega polotoka. Imeni Cale in Callaici sta izvor dana?njih Gaia in Galicija.

Zgodovina

Prazgodovina

Obmo?je dana?nje Portugalske so naselili neandertalci in nato Homo sapiens, ki so se sprehajali po brezmejnem obmo?ju severnega Iberskega polotoka. To so bile dru?be za samooskrbo in ?eprav niso ustanavljale uspe?nih naselij, so tvorile organizirane dru?be. Neolitska Portugalska je eksperimentirala z udoma?itvijo pastirskih ?ivali, vzrejo nekaterih ?itnih pridelkov in re?nim ali morskim ribolovom.

Nekateri znanstveniki verjamejo, da je na za?etku prvega tiso?letja pred na?im ?tetjem ve? valov Keltov vdrlo na Portugalsko iz Srednje Evrope in se poro?ilo z lokalnim prebivalstvom in tvorilo razli?na plemena. Druga teorija ka?e, da so Kelti naselili zahodno Iberijo/Portugalsko veliko pred kakr?nimi koli velikimi keltskimi migracijami iz Srednje Evrope. Poleg tega so ?tevilni jezikoslovci, strokovnjaki za staro kelt??ino, predstavili prepri?ljive dokaze, da je tarte?ki jezik, ki so ga neko? govorili v delih JZ ?panije in JZ Portugalske, po strukturi vsaj protokeltski.

V tem obdobju in vse do rimskih vpadov je bila kultura Castro (razli?ica kulture ?arnih grobi??) razvita na Portugalskem in v sodobni Galiciji. Ta kultura je skupaj z ohranjenimi elementi atlantske megalitske kulture in prispevki, ki prihajajo iz bolj zahodnih sredozemskih kultur, kon?ala v tako imenovanem Cultura Castreja. Ta poimenovanje se nana?a na zna?ilno keltsko populacijo, imenovano 'dùn', 'dùin' ali 'don' v gel??ini in ki so jo Rimljani v svojih kronikah imenovali castrae.

Na podlagi rimskih kronik o ljudstvu Callaeci, skupaj z pripovedmi Lebor Gabála érenn in interpretacijo obilnih arheolo?kih ostankov po vsej severni polovici Portugalske in Galicije, je mogo?e sklepati, da je obstajala matriarhalna dru?ba z voja?ko in versko aristokracijo verjetno fevdalnega tipa. Osebe najve?je avtoritete so bile poglavar voja?kega tipa in z avtoriteto v svojem Castru ali klanu ter druid, ki se je v glavnem nana?al na zdravstvo in vero, funkcije, ki bi lahko bile skupne ve? osebam. Keltska kozmogonija je ostala homogena zaradi sposobnosti druidov, da so se sre?evali v svetih z druidi drugih obmo?ij, kar je zagotavljalo prenos znanja in najpomembnej?ih dogodkov. Prve dokumentarne reference na dru?bo Castro zagotavljajo kronisti rimskih voja?kih pohodov, kot so med drugim Strabon, Herodot in Plinij Starej?i, o dru?beni organizaciji in opisovanju prebivalcev teh ozemelj, Gallaeci s severne Portugalske kot: ?Skupina barbarov, ki pre?ivijo dan v boju, no? pa obedujejo, pijejo in ple?ejo pod luno?.

Bila so ?e druga podobna plemena in glavni med njimi so bili Luzitanci; jedro teh ljudi je le?alo v notranjosti osrednje Portugalske, medtem ko so obstajala ?tevilna druga sorodna plemena, kot so Kelti iz Alenteja in Cynetes ali Conii iz Algarve. Med plemeni ali pododdelki so bili Bracari, Coelerni, Equaesi, Grovii, Interamici, Leuni, Luanqui, Limici, Narbasi, Nemetati, Paesuri, Quaquerni, Seurbi, Tamagani, Tapoli, Turduli, Turduli Veteres, Turdulorum, Oppida in Turdulorum Zoelae. Feni?ani – Karta?ani so v regiji Algarve ustanovili tudi nekaj majhnih, poltrajnih komercialnih obalnih naselij (kot je Tavira).

• 
  Bakrenodobni dolmen Anta da Arca
• 
  Najdi??a prazgodovinske skalne umetnosti v dolini C?a.
• 
  Megalitski spomeniki Alcalar, zgrajeni v 3. tiso?letju pr. n. ?t.
• 
  Primeri kulture Castro na severu Portugalske (9. – 1. st. pr. n. ?t.) - Citania de Briteiros
• 
  Cividade de Terroso

Rimska Luzitanija in Gallaecia

Rimski tempelj évora v Alenteju je ena najbolje ohranjenih rimskih stavb v dr?avi.

Centum Cellas v regiji Beira je rimska vila rustica iz 1. st. n. ?t.

Rimljani so prvi? napadli Iberski polotok leta 219 pr. n. ?t. Karta?ani, rimski nasprotnik v punskih vojnah, so bili izgnani iz svojih obalnih kolonij. V zadnjih dneh Julija Cezarja je bil skoraj ves polotok priklju?en Rimski republiki.

Rimsko osvajanje dana?njega dela Portugalske je trajalo skoraj dvesto. Leta 155 pr.n.?t., ko se je na severu za?el upor, je do?ivela hudo nazadovanje. Luzitanci in druga domorodna plemena so pod vodstvom Virijata prevzela nadzor nad vso zahodno Iberijo.

Rim je v Luzitanijo poslal ?tevilne legije in svoje najbolj?e generale, da bi zadu?ili upor, a brez uspeha – Luzitanci so osvajali ozemlje. Rimski voditelji so se odlo?ili spremeniti svojo strategijo. Podkupili so Virijatove zaveznike, da so ga ubili. Leta 139 pr. n. ?t. je bil Virijat umorjen in Tautal je postal vodja Luzitancev.

Rim je postavil kolonialni re?im. Popolna romanizacija Luzitanije se je zgodila ?ele v vizigotski dobi.

Leta 27 pr. n. ?t. je Luzitanija dobila status rimske province. Kasneje je nastala severna provinca Luzitanija, znana kot Gallaecia, s prestolnico v Bracara Augusta, dana?nja Braga. Po vsej sodobni Portugalski je ?e vedno veliko ru?evin castros (hribovskih utrdb) in ostankov kulture Castro. Nekateri mestni ostanki so precej veliki, kot sta Conímbriga in Mirobriga. Prva, poleg tega, da je ena najve?jih rimskih naselij na Portugalskem, je uvr??ena tudi kot nacionalni spomenik. Conímbriga le?i 16 kilometrov od Coimbre, ki je bil starodavni Aeminium. Na mestu je tudi muzej, ki prikazuje predmete, ki so jih arheologi na?li med svojimi izkopavanji.

Po vsej dr?avi je ohranjenih ve? in?enirskih del, kot so kopali??a, templji, mostovi, ceste, cirkusi, gledali??a in domovi za laike. Najdeni so bili tudi kovanci, nekateri kovani v luzitanski de?eli, pa tudi ?tevilni kosi keramike. Med sodobnimi zgodovinarji sta Paulus Orosius (ok. 375–418) in Hydatius (ok. 400–469), ?kof Aquae Flaviae (sodobni Chaves), ki sta poro?ala o zadnjih letih rimske vladavine in prihodu germanskih plemen.

Germanska kraljestva: Svebi in Vizigoti

Zemljevid kraljestva Svebov v 5. in 6. stoletju

Vizigotsko kraljestvo v Iberiji okoli leta 560

V zgodnjem 5. stoletju so germanska plemena in sicer Svebi in Vandali (Silingi in Hasdingi) skupaj s svojimi zavezniki, Sarmati in Alani, vdrla na Iberski polotok, kjer so oblikovali svoje kraljestvo. Kraljestvo Svebov je bilo germansko post-rimsko kraljestvo, ustanovljeno v nekdanjih rimskih provincah Galecija-Luzitanija. Ostanke alanskih naselij iz 5. stoletja so na?li v Alenquerju (iz starega germanskega Alan kerk, templja Alanov), Coimbri in Lizboni.

Okoli leta 410 in v 6. stoletju je postalo uradno razgla?eno kraljestvo Svebov, kjer je kralj Hermerik sklenil mirovno pogodbo z Gallae?ani, preden je svoje posesti prepustil svojemu sinu Rechili. Leta 448 je Rechila umrl, pri ?emer je dr?avo v ?iritvi prepustil Rechiarju. Po porazu nad Vizigoti je bilo Svebsko kraljestvo razdeljeno, Frantan in Aguiulfo sta vladala hkrati. Oba sta vladala od 456 do 457, leta, ko je Maldras (457–459) ponovno zdru?il kraljestvo. Po neuspe?ni rimsko-vizigotski zaroti je bil umorjen. ?eprav zarota ni dosegla svojega resni?nega namena, je bilo Svebsko kraljestvo ponovno razdeljeno med dva kralja: Frumar (Frumario 459–463) in Remismund (Remismundo, Maldrasov sin) (459–469), ki bo ponovno zdru?il o?etovo kraljestvo leta 463. Zaradi vizigotskega vpliva je bil leta 465 prisiljen sprejeti arijanstvo. Do leta 500 je bilo v Iberiji name??eno Vizigotsko kraljestvo, sede? je imelo v Toledu in je napredovalo proti zahodu. Postali so gro?nja svebski vladavini. Po Remismundovi smrti leta 469 je nastopilo mra?no obdobje, ko skoraj vsa pisna besedila in poro?ila izginejo. To obdobje je trajalo do leta 550. O tem obdobju je znano le, da je Teodemundo najverjetneje vladal Svebom. Temno obdobje se je kon?alo z vladavino Karriarica (550–559), ki je leta 550 ponovno uveljavil katoli?ko kr??anstvo. Nasledil ga je Teodemar (559–570), med ?igar vladavino je potekal 1. koncil v Bragi (leta 561).

Ilustrirana upodobitev prvega koncila v Bragi iz leta 561

Sveti so pomenili napredek pri organizaciji ozemlja (paroeciam suevorum – svebska ?upnija) in pokristjanjevanju poganskega prebivalstva (De correctione rusticorum) pod okriljem svetega Martina iz Brage (S?o Martinho de Braga).

Po Teodomirovi smrti je bil njegov naslednik Miro (570–583). V ?asu njegovega vladanja je bil 2. koncil v Bragi (leta 572). Vizigotska dr?avljanska vojna se je za?ela leta 577. Vme?al se je Miro. Pozneje leta 583 je organiziral tudi neuspe?no odpravo za ponovno osvojitev Sevilje. Med vrnitvijo iz te neuspele operacije je Miro umrl.

V Svebskem kraljestvu so se nadaljevali ?tevilni notranji boji. Eborico (Eurico, 583–584) je z prestola odstranil Audeca (584–585), ki ni uspel prepre?iti invazije Vizigotov pod vodstvom Leovigilda. Vizigotska invazija, dokon?ana leta 585, je neko? bogato in rodovitno kraljestvo Svebov spremenila v ?esto provinco Gotskega kraljestva. Leovigild je bil okronan za kralja Gallaecie, Hispanije in Gallia Narbonensis.

Svebski kralj Miro in sveti Martin iz Brage; c. 1145

Naslednjih 300 let in do leta 700 so celotnemu Iberskemu polotoku vladali Vizigoti. Pod Vizigoti je bila Gallaecia dobro opredeljen prostor, ki ga je upravljal lasten do?. Do?i so bili v tem ?asu povezani z monarhijo in so v vseh zadevah delovali kot knezi. Oba "guvernerja" Vamba in Vittiza sta delovala kot do?a (pozneje sta postala kralja v Toledu). Ta dva sta postala znana kot 'vitiziana', ki sta imela sede? na severozahodu in pozvala arabske osvajalce z juga, naj postanejo njihovi zavezniki v boju za oblast leta 711. Kralj Roderik (Rodrigo) je bil med nasprotovanjem tej invaziji ubit in tako postal zadnji vizigotski kralj Iberije. Od razli?nih germanskih skupin, ki so se naselile v zahodni Iberiji, so Svebi zapustili najmo?nej?o trajno kulturno dedi??ino v dana?nji Portugalski, v Galiciji in zahodnem obrobju Asturije. Po besedah Dana Stanislawskega je portugalski na?in ?ivljenja v regijah severno od Tegusa ve?inoma podedovan od Svebov, kjer prevladujejo majhne kmetije, za razliko od velikih posesti ju?ne Portugalske. Bracara Augusta, sodobno mesto Braga in nekdanja prestolnica Gallaecia, je postala prestolnica Svebov. Poleg kulturnih in nekaterih jezikovnih sledi so Svebi zapustili najvi?ji germanski genetski prispevek Iberskega polotoka na Portugalskem in v Galiciji. Orozij, ki je takrat prebival v Hispaniji, ka?e precej tiho za?etno naselitev, pri?leki obdelujejo svojo zemljo ali slu?ijo kot telesni stra?arji doma?inov. Druga germanska skupina, ki je spremljala Svebe in se naselila v Gallaecii, so bili Buri. Naselili so se v regiji med rekama Cávado in Homem, na obmo?ju, znanem kot Terras de Bouro (De?ele Burov).

Islamsko obdobje in Rekonkvista

Kordobski kalifat v za?etku 10. stoletja

Dana?nja celinska Portugalska je bila med letoma 726 in 1249 skupaj z ve?ino sodobne ?panije del Al Andaluza, po tem ko je Omajadski kalifat osvojil Iberski polotok. Ta vladavina je trajala od nekaj desetletij na severu do pet stoletij na jugu.

Potem ko je v samo nekaj mesecih premagal Vizigote, se je Omajadski kalifat za?el hitro ?iriti na polotoku. Od leta 726 je de?ela, ki je zdaj Portugalska, postala del obse?nega Omajadskega kalifata v Damasku, ki se je raztezal od reke Ind na indijski podcelini do ju?ne Francije, do propada leta 750. Tega leta je zahodni del imperija pridobil neodvisnost pod Abd Al Rahmanom I. z ustanovitvijo emirata Córdoba. Po skoraj dveh stoletjih je emirat leta 929 postal kalifat Córdoba, vse do njegovega razpada stoletje pozneje, leta 1031, na ni? manj kot 23 majhnih kraljestev, imenovanih kraljestva Taifa.

Kip Ibn Qasija pred gradom Mértola v Alenteju

Guvernerji Taifov so se vsak razglasili za emirja svojih provinc in vzpostavili diplomatske odnose s kr??anskimi kraljestvi na severu. Ve?ina dana?nje Portugalske je padla v roke Taife iz Badajoza iz rodbine Abasidov (Abasidski kalifat) in po kratkem obdobju efemerne lizbonske Taife leta 1022 padla pod oblast dominion Abbadidov Taife Sevilje. Obdobje Taife se je kon?alo z osvojitvijo Almoravidov, ki so pri?li iz Maroka leta 1086 in so zmagali odlo?ilno zmago v bitki pri Sagrajasu, ?emur so sledili stoletje pozneje leta 1147, po drugem obdobju Taife, Almohadi, prav tako iz Marake?a.

Al Andaluz je bil razdeljen na razli?na okro?ja, imenovana Kura. Najve?ji Gharb Al-Andalus je bil sestavljen iz desetih kurov, vsak z lo?enim glavnim mestom in guvernerjem. Glavna mesta tega obdobja na Portugalskem so bila v ju?ni polovici dr?ave: Beja, Silves, Alcácer do Sal, Santarém in Lizbona. Muslimansko prebivalstvo regije so sestavljali predvsem doma?i iberski spreobrnjenci v islam (tako imenovani Muwallad ali Muladi) in berberi. Arabci so bili predvsem plemi?i iz Sirije in Omana; in ?eprav malo?tevilni, so sestavljali elito prebivalstva. Berberi so bili prvotno iz gorovja Rif in Atlasa v severni Afriki in so bili nomadi.

Portugalska grofija

Kip grofa Vímara Peresa, prvega portugalskega grofa

Asturskega vizigotskega plemi?a po imenu Pelagija Asturskega so leta 718 ?tevilni izrinjeni vizigotski plemi?i izvolili za vodjo[66]. Pelagij je pozval, naj se preostanek kr??anskih vizigotskih vojsk upre Mavrom in se ponovno zdru?i v neosvojenem severnem asturskem vi?avju, danes bolj znanem kot Kantabrijsko gorovje, v dana?njem majhnem gorskem obmo?ju v severozahodni ?paniji, ki meji na Biskajski zaliv.

Pelagijev na?rt je bil uporabiti Kantabrijske gore kot zato?i??e in za??ito pred vdorom Mavrov. Nato je ?elel ponovno zdru?iti kr??anske vojske Iberskega polotoka in uporabiti Kantabrijske gore kot odsko?no desko, s katere bi si lahko povrnil svoje ozemlje. Po tem, ko je leta 722 premagal Mavre v bitki pri Covadongi, je bil Pelagij razgla?en za kralja, s ?imer je ustanovil kr??ansko Asturisko kraljestvo in za?el vojno za ponovno osvajanje, v portugal??ini znano kot Reconquista Crist?.

Konec 9. stoletja je obmo?je Portugalske med rekama Minho in Duero od Mavrov ponovno osvojil plemi? in vitez Vímara Peres po ukazu kralja Alfonsa III. Asturskega. Ko je ugotovil, da je imela regija prej dve veliki mesti – Portus Cale na obali in Braga v notranjosti, s ?tevilnimi mesti, ki so zdaj zapu??ena –, se je odlo?il, da jih ponovno naselijo in obnovijo s portugalskimi in galicijskimi begunci ter drugimi kristjani. Poleg Arabcev z juga so obalne regije na severu napadali tudi Normani in Vikingi, predvsem od leta 844. Zadnja velika invazija preko reke Minho se je kon?ala s porazom Olafa. II Haraldssona leta 1014 proti galicijskemu plemstvu, ki je tudi ustavilo nadaljnje napredovanje v Portugalsko grofijo (Condado de Portugal).

Henrik Burgundski prejme investituro Portugalske grofije leta 1096 od leónskega in kastiljskega kralja Alfonza VI., Claudius Jacquand

Grof Vímara Peres je organiziral regijo, ki jo je ponovno osvojil, in jo povzdignil v status grofije ter jo poimenoval Portugalska grofija po glavnem pristani?kem mestu regije – Portus Cale ali sodobni Porto. Eno prvih mest, ki jih je Vimara Peres ustanovil v tem ?asu, je Vimaranes, danes znan kot Guimar?es – ?rojstni kraj portugalskega naroda? ali ?mesto zibelka? (Cidade Ber?o v portugal??ini).

Potem ko je Portugalsko grofijo priklju?il eni od ?tevilnih grofij, ki so sestavljale Astursko kraljestvo, je kralj Alfonz III. Asturski leta 868 umestil Vímaro Peresa za prvega grofa Portus Cale (Portugalska). Regija je postala znana kot Portucale, Portugale in hkrati Portugália –Portugalska grofija.

Kasneje je bila Kraljevina Asturija razdeljena na ?tevilna kr??anska kraljestva v Severni Iberiji zaradi dinasti?nih delitev dedi??ine med kraljevimi potomci. S prisilno abdikacijo Alfonza III. Asturskega s strani njegovih sinov leta 910 se je kraljestvo razdelilo na tri lo?ena kraljestva. Tri kraljestva so se leta 924 na koncu ponovno zdru?ila pod krono Leóna.

Leta 1093 je Alfonz VI. Leonski podelil grofijo Henriku Burgundskemu in ga poro?il s svojo nezakonsko h?erko Terezo Leonsko zaradi njegove vloge pri ponovnem osvajanju de?ele od Mavrov. Henrik je ustanovil svojo novo grofijo v Bracara Augusta (sodobna Braga), glavnem mestu starorimske province in tudi prej?nji prestolnici ve? kraljestev v prvih tiso?letjih.

Neodvisnost in Alfonzova doba

Bitka pri Ouriqueju, 1139

Obleganje Lizbone, 1147

24. junija 1128 se je pri Guimar?esu zgodila bitka pri S?o Mamedeju. Afonso Henriques, portugalski grof, je premagal svojo mater grofico Terezo in njenega ljubimca Fern?o Peres de Trava, s ?imer se je uveljavil kot edini vodja. Afonso je nato obrnil svoje roke proti Mavrom na jugu.

Afonsovi pohodi so bili uspe?ni in 25. julija 1139 je dosegel izjemno zmago v bitki pri Ouriqueu, takoj zatem pa so ga njegovi vojaki soglasno razglasili za kralja Portugalske. To tradicionalno velja za prilo?nost, ko se je Portugalska grofija kot fevd Kraljevine León preoblikovala v neodvisno Kraljevino Portugalsko.

Afonz je nato ustanovil prvi portugalski cortes (zbor predstavnikov stanov kraljestva) v Lamegu, kjer ga je okronal nad?kof v Bragi, ?eprav je bila veljavnost Cortesa Lamego sporna in imenovana mit, ustvarjen med portugalsko obnovitveno vojno. Afonza je leta 1143 priznal leónski kralj Alfonz VII., leta 1179 pa pape? Aleksander III.

Afonso Henriques je bil zadnji portugalski grof in prvi portugalski kralj po zmagi v bitki pri Ouriqueu leta 1139. (Upodobljen v iluminiranem rokopisu iz 1530-ih)

V obdobju rekonkviste so kristjani znova osvojili Iberski polotok izpod mavrske prevlade. Afonz I. in njegovi nasledniki so se ob pomo?i voja?kih samostanskih redov pomaknili proti jugu, da bi pregnali Mavre. V tem ?asu je Portugalska pokrivala pribli?no polovico svojega sedanjega obmo?ja. Leta 1249 se je rekonkvista kon?ala z zavzetjem Algarve in popolnim izgonom zadnjih mavrskih naselij na ju?ni obali, s ?imer je Portugalska z manj?imi izjemami dobila dana?nje meje.

V eni od teh situacij konflikta s Kastiljskim kraljestvom je Dinis I. Portugalski s kraljem Fernandom IV. Kastiljskim (ki ga je kot mladoletnika zastopala njegova mati, kraljica Maria de Molina) podpisal Alca?ice?ko pogodbo (1297), ki je dolo?ala, da je Portugalska ukinila dogovorjene pogodbe proti Kastiljskemu kraljestvu zaradi podpore infanta Juana de Castilla. Ta pogodba je med drugim vzpostavila razmejitev meje med kraljestvom Portugalsko in kraljestvom Leon, kamor je bilo vklju?eno sporno mesto Olivenza.

Vladavina Dinisa I. (Denis I.), Afonza IV. in Pedra I. (Peter I.) je bila ve?inoma v miru s kr??anskimi kraljestvi Iberija.

Leta 1348 in 1349 je Portugalsko, tako kot ostalo Evropo, uni?ila ?rna smrt. Leta 1373 je Portugalska sklenila zavezni?tvo z Anglijo, ki je najdalj?a zveza na svetu. S?asoma je to preseglo geopoliti?no in voja?ko sodelovanje (za??ita interesov obeh dr?av v Afriki, Ameriki in Aziji pred francoskimi, ?panskimi in nizozemskimi tekmeci) in ohranilo mo?ne trgovinske in kulturne vezi med obema starima evropskima zaveznikoma. Zlasti v regiji Oporto je ?e danes viden angle?ki vpliv.

Ivanova era in doba odkritij

Zmaga Ivana I. Portugalskega v bitki pri Aljubarroti je zagotovila Avi?anom zahtevi na prestol.

Samostan Batalha je postavil kralj Ivan I. v spomin na svojo zmago v krizi proti Kastilji 1383–1385.

Leta 1383 je Ivan I. Kastiljski, mo? Beatrice Portugalske in zet Ferdinanda I. Portugalskega, zahteval portugalski prestol. Frakcija drobnih plemi?ev in navadnih ljudi, ki jo je vodil Ivan Avi?anski (pozneje portugalski kralj Ivan I.) in poveljeval general Nuno álvares Pereira, je v bitki pri Aljubarroti premagala Kastiljce. S to bitko je rodbina Avi?anov postala vladajo?a rodbina Portugalske.

Portugalska je vodila evropsko raziskovanje sveta in dobo odkritij. Princ Henrik Pomor??ak, sin portugalskega kralja Ivana I., je postal glavni pokrovitelj in vodja tega podviga. V tem obdobju je Portugalska raziskovala Atlantski ocean in odkrila atlantske arhipelage Azore, Madeiro in Zelenortske otoke; raziskovala afri?ko obalo; kolonizirana izbrana obmo?ja Afrike; odkrila vzhodno pot v Indijo okoli Rta dobrega upanja; odkrila Brazilijo, raziskala Indijski ocean, vzpostavila trgovske poti po ve?ini ju?ne Azije; in poslala prva neposredna evropska pomorska trgovinska in diplomatska predstavni?tva na Kitajsko in Japonsko.

Leta 1415 je Portugalska pridobila prvo od svojih ?ezmorskih kolonij z osvojitvijo Ceute, prvega uspe?nega islamskega trgovskega sredi??a v Severni Afriki. Sledila so prva odkritja v Atlantiku: Madeira in Azori, ki so privedla do prvih kolonizacij.

Henrik Pomor??ak

Skozi 15. stoletje so portugalski raziskovalci pluli ob obali Afrike in ustanovili trgovske postojanke za ve? obi?ajnih vrst blaga, s katerim se je takrat trgovalo, od zlata do su?njev, ko so iskali pot v Indijo in njene za?imbe, po katerih so hrepeneli v Evropi.

Pogodbo iz Tordesillasa, ki naj bi re?ila spor, ki je nastal po vrnitvi Kri?tofa Kolumba, je sklenil pape? Aleksander VI., posrednik med Portugalsko in ?panijo. Podpisana je bila 7. junija 1494 in je na novo odkrita zemlji??a zunaj Evrope razdelila med obe dr?avi vzdol? poldnevnika 370 milj zahodno od Zelenortskih otokov (ob zahodni obali Afrike).

Vasco da Gama

Leta 1498 je Vasco da Gama uresni?il tisto, za kar si je zadal Kolumb in postal prvi Evropejec, ki je po morju dosegel Indijo, prinesel gospodarsko blaginjo Portugalski in njenemu prebivalstvu z 1,7 milijona prebivalcev ter pomagal pri za?etku portugalske renesanse. Leta 1500 je portugalski raziskovalec Gaspar Corte-Real dosegel dana?njo Kanado in ustanovil mesto Portugalska Cove-St. Philip's, Nnvo Fundlandijo in Labrador, veliko pred Francozi in Angle?i v 17. stoletju in je bila le ena izmed mnogih portugalskih kolonizacijskih Amerik.

Leta 1500 je Pedro álvares Cabral odkril Brazilijo in jo zahteval za Portugalsko. Deset let pozneje je Afonso de Albuquerque osvojil Goo v Indiji, Muscat in Hormuz v Perzijskem zalivu ter Melako, ki je zdaj dr?ava v Maleziji. Tako je imel portugalski imperij prevlado nad trgovino v Indijskem oceanu in ju?nem Atlantiku. Portugalski mornarji so se odlo?ili dose?i vzhodno Azijo s plovbo proti vzhodu iz Evrope in pristali na mestih, kot so Tajvan, Japonska, otok Timor in na Molukih.

?eprav je dolgo ?asa veljalo, da so bili Nizozemci prvi Evropejci, ki so prispeli v Avstralijo, obstaja tudi nekaj dokazov, da so Portugalci morda odkrili Avstralijo leta 1521. Od leta 1519 do 1522 je Ferdinand Magellan (Fern?o de Magalh?es) organiziral ?pansko odpravo v Vzhodno Indijo, ki je privedla do prvega obkro?anja sveta. Magellan se ni nikoli vrnil v Evropo, saj so ga leta 1521 ubili doma?ini na Filipinih.

Zarago?ka pogodba, podpisana 22. aprila 1529 med Portugalsko in ?panijo, je dolo?ila antimeridian do razmejitvene ?rte, dolo?ene v pogodbi iz Tordesillasa.

Zaradi vseh teh dejavnikov je od 15. stoletja do poznega 16. stoletja Portugalska postala ena glavnih svetovnih gospodarskih, voja?kih in politi?nih sil. (Glej tudi: Portugalski imperij)

Iberska unija, obnova in zgodnja brigantinska doba

Obmo?ja po vsem svetu, ki so bila na neki to?ki svoje zgodovine del portugalskega imperija

Portugalska je prostovoljno vstopila v dinasti?no unijo med letoma 1580 in 1640. To se je zgodilo, ker sta zadnja dva kralja iz rodbine Aviz – kralj Sebastian, ki je umrl v bitki pri Alcácer Quibirju v Maroku, in njegov prastric in naslednik, kralj kardinal Henrik Portugalski – oba sta umrla brez dedi?ev, kar je povzro?ilo portugalsko nasledstveno krizo leta 1580.

Kasneje je ?panski prestol prevzel Filip II. ?panski in je bil sprejet kot Filip I. Portugalski. Portugalska ni izgubila svoje formalne neodvisnosti in je za kratek ?as oblikovala zvezo kraljestev. V tem ?asu je bila ?panija geografska regija. Zdru?itev obeh kron je Portugalski odvzela neodvisno zunanjo politiko in jo pripeljala do vpletenosti v osemdesetletno vojno med ?panijo in Nizozemsko.

Vojna je povzro?ila poslab?anje odnosov z najstarej?o zaveznico Portugalske, Anglijo, in izgubo Hormuza, strate?ke trgovske postaje med Iranom in Omanom. Od leta 1595 do 1663 je nizozemsko-portugalska vojna vklju?evala predvsem nizozemske dru?be, ki so vdrle v ?tevilne portugalske kolonije in komercialne interese v Braziliji, Afriki, Indiji in na Daljnem vzhodu, kar je povzro?ilo izgubo portugalskega indijskega monopola na morju. Leta 1640 je Ivan IV. Portugalski vodil vstajo, ki so jo podprli nezadovoljni plemi?i, in je bil razgla?en za kralja. Portugalska obnovitvena vojna je kon?ala ?estdesetletno obdobje Iberske unije pod Habsbur?ani. To je bil za?etek rodbine Bragan?a, ki je vladala na Portugalskem do leta 1910.

Kralj Ivan V. je skrbel za ?tevilna umetni?ka dela, s ?imer si je prislu?il epitet portugalskega son?nega kralja.

Kraljevski pala?ni kompleks Mafra, Unescov seznam svetovne dedi??ine.

Najstarej?i sin kralja Ivana IV. je zavladal kot Afonz VI., vendar ga je zaradi fizi?nih in du?evnih te?av premagal Luís de Vasconcelos e Sousa, 3. grof Castelo Melhor. V pala?nem udaru, ki sta ga organizirala kraljeva ?ena Maria Francisca Savojska in njegov brat Pedro, vojvoda Beja, je bil kralj Afonz VI. razgla?en za du?evno nesposobnega in izgnan najprej na Azore in nato v kraljevo pala?o Sintra zunaj Lizbone. Po Afonsovi smrti je Pedro pri?el na prestol kot kralj Pedro II. V ?asu Pedrove vladavine se je utrdila narodna neodvisnost, imperialna ?iritev in nalo?be v doma?o proizvodnjo.

Sin Petra II., Ivan V. Portugalski, je videl vladavino, za katero je zna?ilen priliv zlata v blagajne kraljeve zakladnice, ki ga je ve?inoma dobavljala kraljeva petina (davek na plemenite kovine), ki so jo prejemali od portugalskih kolonij Brazilije in Maranh?a.

Brez upo?tevanja tradicionalnih portugalskih institucij upravljanja je Ivan V. deloval kot absolutni monarh in skoraj iz?rpal dav?ne prihodke dr?ave za ambiciozna arhitekturna dela, predvsem pala?o Mafra, ter od naro?il in dodatkov za svoje velike umetni?ke in literarne zbirke.

Zaradi hrepenenja po mednarodnem diplomatskem priznanju je Ivan porabil velike vsote tudi za veleposlani?tva, ki jih je po?iljal na evropske dvore, najbolj znani sta bili tisti, ki jih je poslal v Pariz leta 1715 in v Rim leta 1716.

Uradne ocene – in ve?ina dosedanjih ocen – uvr??ajo ?tevilo portugalskih migrantov v kolonialno Brazilijo med zlato mrzlico 18. stoletja na 600.000. To je predstavljalo eno najve?jih premikov evropskega prebivalstva v kolonije v Ameriki v kolonialnih ?asih.

Pombalova era in razsvetljenstvo

Prvi markiz Pombal je dejansko vladal Portugalski kot razsvetljeni despot v ?asu vladavine kralja Jo?efa I.

Leta 1738 je fidalgo – plemi? – Sebasti?o José de Carvalho e Melo (kasneje oplemeniten kot 1. markiz Pombal) za?el diplomatsko kariero kot portugalski veleposlanik v Londonu in pozneje na Dunaju. Portugalska kraljica ?ena, nadvojvodinja Maria Ana Avstrijska, je imela rada Carvalho e Mela; in potem ko mu je umrla prva ?ena, je ovdovelemu Carvalho e Melu uredila drugo poroko s h?erko avstrijskega feldmar?ala Leopolda Josefa, grofa von Dauna. Kralj Ivan V. Portugalski pa ni bil zadovoljen in je leta 1749 odpoklical Carvalho e Mela na Portugalsko. Ivan V. je naslednje leto umrl, okronan je bil njegov sin Jo?ef. V nasprotju s svojim o?etom je bil Jo?efu Carvalho e Melo naklonjen in z odobritvijo kraljice matere je Carvalho e Mela imenoval za ministra za zunanje zadeve.

Ko se je kraljevo zaupanje v Carvalho e Mela pove?alo, mu je kralj zaupal ve?ji nadzor nad dr?avo. Do leta 1755 je postal predsednik vlade Sebasti?o José de Carvalho e Melo. Navdu?en nad britanskim gospodarskim uspehom, ki mu je bil pri?a iz ?asa veleposlanika, je podobno gospodarsko politiko uspe?no izvajal na Portugalskem. Odpravil je su?enjstvo v celinski Portugalski in v portugalskih kolonijah v Indiji, reorganiziral vojsko in mornarico, prestrukturiral univerzo v Coimbri in kon?al pravno diskriminacijo razli?nih kr??anskih sekt na Portugalskem z odpravo razlikovanja med starimi in novimi kristjani.

Najve?je reforme Carvalho e Mela so bile gospodarske in finan?ne, z ustanovitvijo ve? podjetij in cehov, ki so urejali vsako trgovsko dejavnost. Ustvaril je enega prvih sistemov ozna?evanja geografskega porekla na svetu z razmejitvijo regije za proizvodnjo Porta, da bi zagotovil kakovost vina; in to je bil prvi poskus nadzora kakovosti in proizvodnje vina v Evropi. Vladal je z mo?no roko, tako da je uvedel strog zakon vsem slojem portugalske dru?be, od visokega plemstva do najrevnej?ega delavskega razreda, skupaj s ?irokim pregledom dav?nega sistema dr?ave. Te reforme so mu pridobile sovra?nike v vi?jih slojih, zlasti med visokim plemstvom, ki ga je preziralo kot dru?benega nadobudne?a.

Potres v Lizboni leta 1755 je uni?il Portugalsko z ocenjeno magnitudo med 8,5 in 9,0.

Katastrofa je prizadela Portugalsko zjutraj 1. novembra 1755, ko je Lizbono prizadel silovit potres z ocenjeno trenutno magnitudo 8,5–9. Mesto je bilo zaradi potresa in kasnej?ega cunamija ter po?arov, ki so sledili, zravnano s tlemi. Carvalho e Melo je po nesre?i pre?ivel, nato pa se je takoj lotil obnove mesta s svojim znamenitim citatom: ?Kaj zdaj? Pokopavamo mrtve in skrbimo za ?ive.?

Kljub nesre?i in velikemu ?tevilu smrtnih ?rtev Lizbona ni utrpela nobenih epidemij in je bila v manj kot enem letu ?e obnovljena. Novo mestno sredi??e Lizbone je bilo zasnovano tako, da se upre kasnej?im potresom. Arhitekturni modeli so bili zgrajeni za preizkuse, u?inki potresa pa so bili simulirani tako, da so vojaki korakali okoli modelov. Stavbe in veliki trgi Pombalinovega sredi??a mesta ?e vedno ostajajo ena od turisti?nih znamenitosti Lizbone. Carvalho e Melo je prav tako pomembno prispeval k ?tudiju seizmologije z oblikovanjem podrobne raziskave o u?inkih potresa, ?upnijski spomini leta 1758, ki so bili poslani v vse ?upnije v dr?avi, vsebujejo nalogo organizirano po na?rtu, ki je vseboval ?estdeset pisnih vpra?anj; Zbrani odgovori, ki prena?ajo poro?ila ne le o ?kodi, ki jo je utrpel potres, temve? tudi o lokalni geografiji, demografiji, zgodovini in gospodarstvu, so dragoceni zgodovinski dokumenti in so shranjeni v dr?avnem arhivu dr?ave; to bogastvo informacij omogo?a sodobnim znanstvenikom, da rekonstruirajo dogodek z dolo?eno mero znanstvene natan?nosti.

Po potresu je Jo?ef I. svojemu premierju dal ?e ve? mo?i, Carvalho de Melo pa je postal mo?an, napreden diktator. Ko je njegova mo? rasla, se je pove?alo ?tevilo njegovih sovra?nikov in pogosti so bili ostri spori z vi?jim plemstvom. Leta 1758 je bil Jo?ef I. ranjen v poskusu atentata. Dru?ina Távora in vojvoda Aveiro sta bila vpletena in po hitrem sojenju po hitrem postopku usmr?ena. Naslednje leto so bili ukinjeni jezuiti in izgnani iz dr?ave, njihovo premo?enje pa je krona zaplenila. Carvalho e Melo ni prizanesel nobenemu vpletenemu, celo ?enskam in otrokom ne (8-letna Leonor de Almeida Portugalska je bila devetnajst let zaprta v samostanu). To je bila zadnja poteza, ki je zatrla vso opozicijo z javnim dokazovanjem, da je celo aristokracija nemo?na pred kraljevim lojalnim ministrom. Jo?ef I. je leta 1759 poplemenitil Carvalho e Mela za grofa Oeirasa.

Leta 1762 je ?panija v okviru sedemletne vojne napadla portugalsko ozemlje, vendar je bil do leta 1763 obnovljen status quo med ?panijo in Portugalsko pred vojno.

Po aferi Távora novi grof Oeiras ni poznal nasprotovanja. Leta 1770 je pod naslovom "Marquês de Pombal" do smrti Jo?efa I. leta 1777 dejansko vladal Portugalski.

Novi vladar, portugalska kraljica Maria I. Portugalska, markiza de Pombala ni marala zaradi mo?i, ki si jo je nabral in mu nikoli ni oprostila neusmiljenosti, s katero je odgnal dru?ino Távora. O b njenem prevzemu prestola je umaknila vse njegove politi?ne pisarne. Markiz de Pombal je bil pregnan na njegovo posestvo v Pombal, kjer je leta 1782 umrl.

Vendar pa zgodovinarji tudi trdijo, da je bilo Pombalovo "razsvetljenje", ?eprav daljnose?no, predvsem mehanizem za krepitev avtokracije na ra?un individualne svobode in zlasti aparat za zatiranje opozicije, zatiranje kritike in pospe?evanje kolonialnega gospodarskega izkori??anja ter krepitev knjige cenzura in utrjevanje osebnega nadzora in dobi?ka.

Napoleonova doba

Odhod portugalskega kraljevega dvora v Brazilijo leta 1808

Alegorija kreposti princa regenta Ivana; Domingos Sequeira, 1810

Z okupacijo Napoleona je Portugalska za?ela po?asi, a neizprosno propadati, kar je trajalo vse do 20. stoletja. Ta upad je pospe?ila neodvisnost Brazilije, najve?je kolonialne posesti dr?ave.

Jeseni 1807 je Napoleon premaknil francoske ?ete skozi ?panijo, da bi napadel Portugalsko. Od leta 1807 do 1811 so se britansko-portugalske sile uspe?no borile proti francoski invaziji v poloto?ki vojni, med katero so se kraljeva dru?ina in portugalsko plemstvo, vklju?no z Marijo I., preselili na portugalsko ozemlje Brazilije, ki je bila takrat kolonija portugalskega imperija v Ju?ni Ameriki. Ta epizoda je znana kot prenos portugalskega dvora v Brazilijo.

Leta 1807, ko se je Napoleonova vojska pribli?ala Lizboni, je portugalski princ regent Ivan VI. Portugalski prenesel svoj dvor v Brazilijo in Rio de Janeiro dolo?il kot prestolnico portugalskega imperija. Leta 1815 je bila Brazilija razgla?ena za kraljestvo, z njo pa je bila zdru?ena Kraljevina Portugalska, ki je tvorila plurikontinentalno dr?avo, Zdru?eno kraljestvo Portugalske, Brazilijo in Algarve.

Frontispic portugalske ustave iz leta 1826 s kraljem-cesarjem Petrom IV. in njegovo h?erko kraljico Marijo II.

Zaradi spremembe statusa in prihoda portugalske kraljeve dru?ine so se brazilski upravni, dr?avljanski, gospodarski, voja?ki, izobra?evalni in znanstveni aparat raz?irili in mo?no posodobili. Portugalci in njihove zavezni?ke britanske ?ete so se borile proti francoski invaziji na Portugalsko in do leta 1815 so se razmere v Evropi dovolj ohladile, da bi se Ivan VI. lahko varno vrnil v Lizbono. Vendar je portugalski kralj ostal v Braziliji, dokler ni liberalna revolucija leta 1820, ki se je za?ela v Portu, zahtevala njegovo vrnitev v Lizbono leta 1821.

Tako se je vrnil na Portugalsko, vendar je svojega sina Pedra prepustil vodenju Brazilije. Ko je portugalska vlada naslednje leto posku?ala vrniti Kraljevino Brazilijo v podrejeni status, je njegov sin Pedro ob izjemni podpori brazilskih elit razglasil neodvisnost Brazilije od Portugalske. Cisplatina (dana?nja suverena dr?ava Urugvaj) na jugu je bila ena zadnjih dodatkov ozemlju Brazilije pod portugalsko oblastjo.

Neodvisnost Brazilije je bila priznana leta 1825, s ?imer je kralj Pedro I. podelil svojemu o?etu naslovno ?ast brazilskega kralja. Smrt Ivana VI. leta 1826 je povzro?ila resna vpra?anja v njegovem nasledstvu. ?eprav je bil Pedro njegov dedi? in je kratek ?as vladal kot Pedro IV., je bil njegov status brazilskega monarha za oba naroda videti kot ovira pri obvladovanju portugalskega prestola. Pedro je abdiciral v korist svoje h?erke Marije II.. Vendar je Pedrov brat, infant Mihael, v protestu zahteval prestol. Potem ko predlog za poroko Miguela in Marije ni uspel, je Miguel leta 1828 prevzel oblast kot kralj Mihael Portugalski. Da bi branil h?erine pravice do prestola, je Pedro spro?il liberalne vojne, da bi ponovno postavil svojo h?er in vzpostavil ustavno monarhijo na Portugalskem. Vojna se je kon?ala leta 1834 z Mihaelovim porazom, razglasitvijo ustave in ponovno vzpostavitvijo kraljice Marije II.

Ustavna monarhija

Od zgoraj navzdol: Lizbonski kraljev umor (1908), priznanje Manuela II. za kralja (1908) in razglasitev republike (1910)

Kraljica Marija II. in sin kralja Ferdinanda II., kralj Peter V. sta modernizirala dr?avo med svojo kratko vladavino (1853–1861). Pod njegovim vladanjem so bile zgrajene ceste, telegrafi in ?eleznice ter napredek v javnem zdravstvu. Njegova priljubljenost se je pove?ala, ko je med izbruhom kolere v letih 1853–1856 obiskoval bolni?nice, kjer je delil darila in tola?il bolne. Petrovo vladanje je bilo kratko, saj je umrl zaradi kolere leta 1861, po vrsti smrti v kraljevi dru?ini, vklju?no z njegovima bratoma infantom Fernandom in Ivanom, vojvodom Beja in njegovo ?eno ?tefanijo Hohenzollern-Sigmaringen. Ker Peter ni imel otrok, se je na prestol povzpel njegov brat Ludvik Portugalski in nadaljeval modernizacijo.

Na vrhuncu evropskega kolonializma v 19. stoletju je Portugalska ?e izgubila svoje ozemlje v Ju?ni Ameriki in vse razen nekaj opori?? v Aziji. Luanda, Benguela, Bissau, Louren?o Marques, Porto Amboim in otok Mozambik so bili med najstarej?imi portugalskimi pristani?kimi mesti na afri?kih ozemljih. V tej fazi se je portugalski kolonializem osredoto?il na raz?iritev svojih postojank v Afriki na dr?avna ozemlja, da bi konkurirala drugim tamkaj?njim evropskim silam.

Z Berlinsko konferenco leta 1884 so portugalska ozemlja v Afriki na zahtevo Portugalske uradno vzpostavila svoje meje, da bi za??itila ve?stoletne portugalske interese na celini pred rivalstvom, ki ga je pritegnila Borba za Afriko. Portugalska mesta v Afriki, kot so Nova Lisboa, Sá da Bandeira, Silva Porto, Malanje, Tete, Vila Junqueiro, Vila Pery in Vila Cabral, so bila ustanovljena ali preoblikovana v notranjosti v tem obdobju in pozneje. Ustanovljena so bila tudi nova obalna mesta, kot so Beira, Mo?amedes, Lobito, Jo?o Belo, Nacala in Porto Amélia. ?e pred prelomom v 20. stoletje so se za?ele graditi ?elezni?ke proge, kot sta benguelska ?eleznica v Angoli in ?eleznica Beira v Mozambiku, da bi povezovala obalna obmo?ja in izbrane celinske regije.

Druge epizode v tem obdobju portugalske prisotnosti v Afriki vklju?ujejo britanski ultimat iz leta 1890. To je prisililo portugalsko vojsko, da se je umaknila z de?ele med portugalskima kolonijama Mozambikom in Angolo (ve?ji del dana?njega Zimbabveja in Zambije), ki si jih je zahtevala Portugalska in vklju?ila v svoj "Ro?nati zemljevid", kar je nasprotovalo britanskim te?njam po izgradnji ?eleznice od Rta do Kaira.

Portugalska ozemlja v Afriki so bila Zelenortski otoki, Sao Tome in Principe, Portugalska Gvineja, Portugalska Angola in Portugalski Mozambik. Pod portugalsko oblastjo je bila tudi majhna trdnjava S?o Jo?o Baptista de Ajudá na obali Dahomeja. Poleg tega je Portugalska ?e vedno vladala azijskim ozemljem portugalske Indije, portugalskega Timorja in portugalskega Macaa.

1. februarja 1908 sta portugalskega kralja Dom Carlosa I. in njegovega dedi?a ter njegovega najstarej?ega sina, princa Royal Dom Luísa Filipeja, vojvodo Bragan?a, ubila v Lizboni v Terreiro do Pa?o dva portugalska republikanska revolucionarja Alfredo Luís da Costa. in Manuel Buí?a. Pod njegovo vladavino je Portugalska dvakrat razglasila bankrot – najprej 14. junija 1892, nato pa ?e 10. maja 1902 – kar je povzro?ilo dru?bene pretrese, gospodarske motnje, jezne proteste, uppore in kritiko monarhije. Njegov drugi in najmlaj?i sin, Manuel II. Portugalski, je postal novi kralj, vendar ga je nazadnje strmoglavila portugalska republikanska revolucija 5. oktobra 1910, ki je odpravila monarhijo in na Portugalskem postavila republi?ko vlado, zaradi ?esar je on in njegova kraljeva dru?ina pobegnila v izgnanstvo v London.

Prva republika in Estado Novo

Od leve proti desni: predsednik Bernardino Machado, predsednik Teófilo Braga, predsednik António José de Almeida in premier Afonso Costa; 1911

Nova republika je imela veliko te?av. Portugalska je imela 45 razli?nih vlad v samo 15 letih. Med prvo svetovno vojno (1914–1918) je Portugalska pomagala zaveznikom v boju proti silam osi. Toda vojna je prizadela njeno ?ibko gospodarstvo. Politi?na nestabilnost in gospodarske slabosti so bile plodna tla za kaos in nemire v ?asu prve portugalske republike. Ti pogoji so privedli do propadle severne monarhije, dr?avnega udara 28. maja 1926 in ustanovitve nacionalne diktature (Ditadura Nacional). To je posledi?no vodilo do vzpostavitve desne diktature Estado Novo pod vodstvom Antónia de Oliveire Salazarja leta 1933.

Portugalska je v drugi svetovni vojni ostala nevtralna. Od 1940-ih do 1960-ih je bila Portugalska ustanovna ?lanica Nata, OECD in Evropskega zdru?enja za prosto trgovino (EFTA). Postopoma so se za?eli novi projekti gospodarskega razvoja in preselitev celinskih portugalskih dr?avljanov v ?ezmorske province v Afriki, pri ?emer sta bili glavni cilji teh pobud Angola in Mozambik kot najve?ji in najbogatej?a ?ezmorska ozemlja. Ta dejanja so bila uporabljena za potrditev statusa Portugalske kot transkontinentalne dr?ave in ne kot kolonialnega imperija.

Po osamosvojitvi Indije leta 1947 so proindijski prebivalci Dadra in Nagar Havelija s podporo indijske vlade in s pomo?jo organizacij, ki so se zavzemale za neodvisnost, leta 1954 lo?ili ozemlja Dadra in Nagar Haveli od portugalske oblasti. Leta 1961 je bila priklju?itev trdnjave S?o Jo?o Baptista de Ajudá k Republiki Dahomej za?etek procesa, ki je pripeljal do dokon?nega razpada stoletja starega portugalskega imperija.

António de Oliveira Salazar je vladal Portugalski od leta 1932 do 1968 v okviru re?ima Estado Novo.

Po popisu iz leta 1921 je imel S?o Jo?o Baptista de Ajudá 5 prebivalcev in v trenutku ultimata dahomejske vlade je imel le 2 prebivalca, ki sta predstavljala portugalsko suverenost.

?e en prisilni umik s ?ezmorskih ozemelj se je zgodil decembra 1961, ko je Portugalska zavrnila odpovedati se ozemljem Goa, Daman in Diu v Indiji. Posledi?no sta bili portugalska vojska in mornarica vpleteni v oboro?eni spopad v svoji koloniji portugalska Indija proti indijskim oboro?enim silam.

Posledica operacij je bil poraz in predaja omejene portugalske obrambne garnizije, ki se je bila prisiljena predati veliko ve?ji voja?ki sili. Rezultat je bila izguba preostalih portugalskih ozemelj na indijski podcelini. Portugalski re?im je zavrnil priznanje indijske suverenosti nad priklju?enimi ozemlji, ki so bila ?e naprej zastopana v portugalski dr?avni skup??ini do voja?kega udara leta 1974.

Tudi v zgodnjih 1960-ih so gibanja za neodvisnost v portugalskih ?ezmorskih provincah Angola, Mozambik in Gvineja v Afriki povzro?ila portugalsko kolonialno vojno (1961–1974).

V celotnem obdobju kolonialne vojne se je Portugalska morala soo?iti z nara??ajo?im nesoglasjem, embargom na oro?je in drugimi kaznovalnimi sankcijami, ki jih je uvedla ve?ina mednarodne skupnosti. Vendar pa je avtoritarni in konservativni re?im Estado Novo, ki ga je najprej postavil in ga vodil António de Oliveira Salazar, od leta 1968 dalje pa vodil Marcelo Caetano, sku?al ohraniti obse?en ve?stoletni medcelinski imperij s skupno povr?ino 2.168.071 km².

Revolucija nageljnov in evropske integracije

Portugalska Afrika pred osamosvojitvijo leta 1975

Portugalska vlada in vojska sta se upirali dekolonizaciji svojih ?ezmorskih ozemelj do aprila 1974, ko je levi?arski voja?ki udar v Lizboni, znan kot revolucija nageljnov, vodil pot do neodvisnosti ?ezmorskih ozemelj v Afriki in Aziji ter za obnovo demokracije po dveh letih prehodnega obdobja, znanega kot PREC (Processo Revolucionário Em Curso). Za to obdobje so bili zna?ilni dru?beni pretresi in spori o oblasti med levimi in desnimi politi?nimi silami. Do poletja 1975 je bila napetost med njimi tako visoka, da je bila dr?ava na robu dr?avljanske vojne. Sile, povezane s skrajno levico, so 25. novembra izvedle nadaljnji dr?avni udar, vendar je Skupina devetih, zmerna voja?ka frakcija, takoj spro?ila protiudar. Glavna epizoda tega spopada je bil uspe?en napad zmernih sil polka komandosov na voja?nice polka voja?ke policije, kjer je prevladovala levica, pri ?emer so v akciji ubili tri vojake. Zmagala je Skupina devetih in tako prepre?ila vzpostavitev komunisti?ne dr?ave na Portugalskem in kon?ala obdobje politi?ne nestabilnosti v dr?avi. Umik s ?ezmorskih ozemelj in sprejetje pogojev njihove neodvisnosti s strani portugalskih vodilnih predstavnikov za ?ezmorska pogajanja, ki bi leta 1975 ustvarila neodvisne dr?ave, sta povzro?ila mno?i?no izseljevanje portugalskih dr?avljanov s portugalskih afri?kih ozemelj (ve?inoma iz portugalske Angole in Mozambika).

Ve? kot milijon portugalskih beguncev je pobegnilo iz nekdanjih portugalskih provinc, saj beli naseljenci obi?ajno niso veljali za del novih identitet nekdanjih portugalskih kolonij v Afriki in Aziji. Mário Soares in António de Almeida Santos sta bila obto?ena organiziranja neodvisnosti portugalskih ?ezmorskih ozemelj. Do leta 1975 so bila vsa portugalska afri?ka ozemlja neodvisna in Portugalska je izvedla prve demokrati?ne volitve v 50 letih.

Portugalsko je ?e naprej vodila Junta de Salva??o Nacional do portugalskih zakonodajnih volitev leta 1976. Zmagala je Portugalska socialisti?na stranka (PS) in Mário Soares, njen vodja, je 23. julija postal predsednik vlade 1. ustavne vlade. Mário Soares je bil predsednik vlade od 1976 do 1978 in ponovno od 1983 do 1985. V tej vlogi je Soares posku?al obnoviti gospodarsko rast in razvoj, kot je bila dose?ena pred revolucijo nageljnov, v zadnjem desetletju prej?njega re?ima. Proces pristopa k Evropski gospodarski skupnosti (EGS) je za?el z za?etkom pristopnih pogajanj ?e leta 1977.

Mário Soares je leta 1976 postal prvi demokrati?no izvoljeni premier Portugalske.

Po prehodu v demokracijo je Portugalska odsko?ila med socializmom in privr?enostjo neoliberalnemu modelu. Izvedena je bila zemlji?ka reforma in nacionalizacije; portugalska ustava (odobrena leta 1976) je bila na novo napisana, da bi se uskladila s socialisti?nimi in komunisti?nimi na?eli. Do ustavnih sprememb v letih 1982 in 1989 je bila ustava dokument s ?tevilnimi omembami socializma, pravic delavcev in za?elenosti socialisti?nega gospodarstva. Portugalska gospodarska situacija po revoluciji je vlado prisilila, da je v letih 1977–78 in 1983–85 izvajala stabilizacijske programe, ki jih je spremljal Mednarodni denarni sklad (IMF).

Leta 1986 se je Portugalska skupaj s ?panijo pridru?ila Evropski gospodarski skupnosti (EGS), ki je kasneje postala Evropska unija (EU). Portugalsko gospodarstvo je v naslednjih letih mo?no napredovalo zaradi strukturnih in kohezijskih skladov EGS/EU ter la?jega dostopa portugalskih podjetij do tujih trgov.

Zadnje ?ezmorsko in azijsko kolonialno ozemlje Portugalske, Makav, je bilo 20. decembra 1999 mirno izro?eno Ljudski republiki Kitajski v skladu s skupno izjavo iz leta 1987, ki je dolo?ala pogoje za prenos Makava s Portugalske na Ljudsko republiko Kitajsko. Leta 2002 je Portugalska uradno priznala neodvisnost Vzhodnega Timorja (Azija) po nepopolnem procesu dekolonizacije, ki se je za?el leta 1975 zaradi revolucije nageljnov, vendar ga je prekinila indonezijska oboro?ena invazija in okupacija.

Lizbonska pogodba je bila podpisana leta 2007, ko je Portugalska predsedovala Evropskemu svetu.

Portugalska je 26. marca 1995 za?ela izvajati pravila schengenskega obmo?ja, pri ?emer je odpravila mejne kontrole z drugimi ?lanicami schengenskega obmo?ja, hkrati pa je okrepila nadzor meje z dr?avami ne?lanicami. Leta 1996 je bila dr?ava soustanoviteljica Skupnosti portugalskih jezikovnih dr?av (CPLP) s sede?em v Lizboni. Leta 1996 je Jorge Sampaio postal predsednik. Ponovno je bil izvoljen januarja 2001. Expo '98 je potekal na Portugalskem in je bila leta 1999 ena od ustanoviteljic evra in evrskega obmo?ja. José Manuel Barroso, takratni premier Portugalske, je bil 5. julija 2004 imenovan za predsednika Evropske komisije, najmo?nej?ega urada v Evropski uniji. 1. decembra 2009 je za?ela veljati Lizbonska pogodba, potem ko so jo dr?ave ?lanice Evropske unije 13. decembra 2007 podpisale v samostanu Jerónimos v Lizboni, kar je pove?alo u?inkovitost in demokrati?no legitimnost Unije ter izbolj?alo skladnost njeno delovanje. Irska je bila edina dr?ava EU, ki je izvedla demokrati?ni referendum o Lizbonski pogodbi. Volivci so ga leta 2008 sprva zavrnili.

Gospodarske motnje in nevzdr?na rast javnega dolga med finan?no krizo 2007–2008 sta dr?avo pripeljala do tega, da se je leta 2011 pogajala z MDS in Evropsko unijo prek Evropskega mehanizma za finan?no stabilnost (EFSM) in Evropskega sklada za finan?no stabilnost (EFSF). , posojilo za pomo? dr?avi pri stabilizaciji njenih financ.

Geografija

Naravni park Arrábida severno od izliva reke Sado v Atlantski ocean

Topografija in upravna delitev

Ozemlje Portugalske le?i na zahodu Iberskega polotoka (ki ga ve?ina Portugalcev imenuje celina – 89.050 km2). K njej sodita ?e dva arhipelaga v Atlantskem oceanu: Madeira (794 km2) in Azori (2327 km2). Le?i med zemljepisnimi ?irinami 30° in 42° S ter zemljepisnimi dol?inami 32° in 6° Z.

Celinsko Portugalsko deli njena glavna reka Tajo, ki te?e iz ?panije in se izliva v estuarij v Lizboni, preden ste?e v Atlantik. Tu le?i Naravni rezervat estuarij Tajo.

V severnem in srednjem delu je v notranjosti obse?na stara uravnava na vi?ini med 500 in 800 m ter posamezna hribovja. Planota je raz?lenjena z re?nimi dolinami rek Duero in Tajo s pritoki. Pokrajina spada k stari hercinski grudi Mezete iz paleozoiskih metamorfnih kamnin in granitov. Hribovja so usmerjena sever-jug, najvi?je sega Serra da Estrela (Torre, 1993 m), ki je pomembna sezonska atrakcija za smu?arje in ljubitelje zimskih ?portov.

Za jug so zna?ilne valovite ravnice, rahlo valovita in redko poseljena planota Alenteja (300 – 400 m), nad njimi pa hribovja iz magmatskih kamnin (Serra de Monchi z vrhom Foia, 902 m).

Ob atlantski obali je svet ni?ji, ponekod prihajajo na povr?je mezozoiski pe??enjaki (slikoviti so klifi pokrajine Algarve). Velik del predstavljajo re?ne naplavine, ob obali so tudi pasovi sipin.

Najvi?ji vrh Portugalske je sicer gora Pico, podobno imenovana na otoku Pico na Azorih. Ta starodavni vulkan, ki v vi?ino meri 2351 m, je ikoni?ni simbol Azorov. Oto?ja Madeira in Azori so razpr?eni znotraj Atlantskega oceana: Azori, ki mejijo na srednjeatlantski hrbet na tektonskem trojnem sti?i??u, in Madeira vzdol? obmo?ja, ki ga tvori geologija vro?ih to?k v plo??ah. Geolo?ko so ti otoki nastali zaradi vulkanskih in potresnih dogodkov. Zadnji kopenski vulkanski izbruh se je zgodil v letih 1957–1958 (Capelinhos) in ob?asno se pojavljajo manj?i potresi, obi?ajno nizke intenzivnosti.

Izklju?na ekonomska cona Portugalske, morsko obmo?je, nad katerim imajo Portugalci posebne pravice do raziskovanja in uporabe morskih virov, ima 1.727.408 km². To je 3. najve?ja izklju?na ekonomska cona Evropske unije in 20. najve?ja na svetu.

Podnebje

K?ppnova podnebna klasifikacija celinske Portugalske

Za Portugalsko je zna?ilno predvsem sredozemsko podnebje (Csa na jugu, osrednja notranjost in dolina reke Duero; Csb na severu, osrednji zahod in obala Vicentine),[90] zmerno morsko podnebje (Cfb) na celinskem severozahodu visokogorje in gore ter v nekaterih visokogorskih obmo?jih Azorskih otokov; polsu?no podnebje v nekaterih delih okro?ja Beja dale? na jugu (BSk) in na otoku Porto Santo (BSh), toplo pu??avsko podnebje (BWh) na otokih Selvagens in vla?no subtropsko podnebje na zahodnih Azorih (Cfa), po K?ppen-Geigerjevi klasifikaciji podnebja. Je ena najtoplej?ih dr?av v Evropi: povpre?na letna temperatura na celinski Portugalski se giblje od 10–12 °C v gorski notranjosti na severu do 16–18 °C, na jugu in v pore?ju reke Guadiana. Vendar pa obstajajo razlike od visokogorja do ni?in: ?panski biolog Salvador Rivas Martinez predstavlja ve? razli?nih bioklimatskih obmo?ij za Portugalsko.[91] Algarve, lo?en od regije Alentejo z gorami, ki segajo do 900 metrov v Alto da Fóia, ima podobno podnebje kot v ju?nih obalnih obmo?jih ?panije ali jugozahodne Avstralije.

Povpre?na letna koli?ina padavin na celini se giblje od nekaj ve? kot 3200 mm v narodnem parku Peneda-Gerês do manj kot 500 mm v ju?nih delih Alenteja. Po podatkih Instituto Português do Mar e da Atmosfera ima gora Pico najve?jo letno koli?ino padavin (ve? kot 6250 mm na leto) na Portugalskem.

Na nekaterih obmo?jih, kot je pore?je Guadiane, so lahko povpre?ne letne dnevne temperature tudi do 26 °C, najvi?je poletne temperature pa so obi?ajno nad 40 °C. Rekordno visoka temperatura 47,4 °C je bila zabele?ena v Amareleji, ?eprav to morda ni najbolj vro?a to?ka poleti, glede na satelitske od?itke.[92][93]

Pla?a Marinha v Lagoi v Algarveju je po Michelinovem vodniku ena izmed 10 najlep?ih pla? v Evropi in ena izmed 100 najlep?ih pla? na svetu.

Sne?ne padavine se pozimi redno pojavljajo v notranjosti na severu in v sredi??u dr?ave v okro?jih, kot so Guarda, Bragan?a, Viseu in Vila Real, zlasti v gorah. Pozimi se lahko temperature spustijo pod ?10,0 °C, zlasti v Serra da Estrela, Serra do Gerês, Serra do Mar?o in Serra de Montesinho. V teh krajih lahko sneg zapade kadar koli od oktobra do maja. Na jugu dr?ave so sne?ne padavine redke, vendar se ?e vedno pojavljajo v najvi?jih legah. Medtem ko je uradni absolutni minimum po IPMA -16,0 °C v Penhas da Saúde in Miranda do Douro, so bile zabele?ene ni?je temperature, kot je -17,5 °C na Politehni?nem in?titutu Bragan?a na obrobju. mesta leta 1983 in pod ?20,0 °C v Serra da Estrela.

Obe oto?ji Azori in Madeira imata subtropsko podnebje, ?eprav obstajajo razlike med otoki, zaradi ?esar je vremenske napovedi zelo te?ke (zaradi grobe topografije). Oto?je Madeira in Azori imata o?je temperaturno obmo?je, pri ?emer letne povpre?ne temperature na nekaterih delih obale presegajo 20 °C (po podatkih portugalskega meteorolo?kega in?tituta). Nekateri otoki na Azorih imajo poleti bolj suhe mesece. Posledi?no je bilo za otoke Azorov ugotovljeno, da imajo sredozemsko podnebje (tako tipa Csa kot Csb), medtem ko so nekateri otoki (kot sta Flores ali Corvo) razvr??eni kot vla?no subtropsko (Cfa), ki prehaja v oceansko podnebje (Cfb) na vi?jih nadmorskih vi?inah po K?ppen-Geigerjevi klasifikaciji.

Biodiverziteta

Narodni park Peneda-Gerês je edini nacionalno dolo?en park na Portugalskem zaradi redkosti in pomena njegovega okolja.

Portugalska le?i v Sredozemskem bazenu, tretjem najbolj raznolikem ?ari??u flore na svetu. Zaradi geografskega in podnebnega konteksta – med Sredozemljem in Atlantikom – ima Portugalska visoko stopnjo biotske raznovrstnosti na kopnem in morju. Je dom ?estih kopenskih ekoregij: *zmerni me?ani gozdovi Azorov,

• me?ani gozdovi Kantabrije,
• zimzeleni gozdovi Madeire,
• iberski sklerofilni in pollistnati gozdovi,
• severozahodni iberski gorski gozdovi in
• jugozahodni iberski mediteranski sklerofilni gozdovi.

Ve? kot 22 % njenega ozemlja je vklju?enega v omre?je Natura 2000, vklju?no z 62 posebnimi ohranitvenimi obmo?ji in 88 vrstami naravnih habitatov za??itene krajine.

Evkalipt, hrast plutovec in obmorski bor skupaj predstavljajo 71 % celotne gozdnate povr?ine celinske Portugalske, sledijo jim ?rnika (Quercus rotundifolia), pinija, drugi hrasti (Q. robur, Q. faginea (portugalski hrast) in Q. pyrenaica (pirenejski hrast)) in pravi kostanj med drugimi. Na Madeiri laurisilva – lovorjev gozd (priznan kot svetovna dedi??ina) prevladuje v pokrajini, zlasti na severnem pobo?ju. V tem gozdu prevladujejo vrste Laurus novocanariensis, kanarski lovor (Apollonias barbujana), Ocotea foetens in Persea indica. Pred ?love?ko okupacijo so bili Azori tudi bogati z gostimi gozdovi lovorike, danes te avtohtone gozdove spodkopavata vneseni Pittosporum undulatum in japonska kriptomerija (Cryptomeria japonica). Bilo je ve? projektov, katerih cilj je bil obnoviti Laurisilva, ki je prisotna na Azorih. Ostanki teh gozdov laurisilve so prisotni tudi na celinski Portugalski z nekaj ?ivimi pri?evanji navadni lovor (Laurus nobilis), portugalski lovorikovec (Prunus lusitanica), navadna jagodi?nica (Arbutus unedo), Myrica faya in pontski rododendron (Rhododendron ponticum).

Te geografske in podnebne razmere olaj?ajo vnos eksoti?nih vrst, ki kasneje postanejo invazivne in uni?ujo?e za avtohtone habitate. Ve? kot 20 % celotnega ?tevila obstoje?ih vrst na celinski Portugalski je eksoti?nih. Na Madeiri je pribli?no 36 % in na Azorih okoli 70 % eksoti?nih. Zaradi tega je bila Portugalska leta 2019 uvr??ena na 168. mesto v svetu od 172 dr?av na indeksu integritete gozdne krajine.

Kameleon iz Algarve

Portugalska je druga dr?ava v Evropi z najve?jim ?tevilom ogro?enih vrst (488 od leta 2020).

Portugalska kot celota je pomemben postanek za selitvene vrste ptic: mo?virja vzhodnega Algarva (Ria Formosa, Castro Marim) in regije Lizbona (estuarij Tajo, estuarij Sado), ki gosti razli?ne vrste vodnih ptic, kraguljega orla in egiptovskega jastreba v dolinah naravnega parka Duero International, ?rna ?torklja in beloglavi jastreb v naravnem parku Tajo International, zaveti??a za morske ptice na otokih Salvages in Berlengas ter visokogorje Madeire in S?o Miguela predstavljajo veliko raznolikost prosto?ive?ih pti?jih vrst (pribli?no 450 na celinski Portugalski), ne samo selitveni, ampak tudi endemi?ni (npr. madeirski golob (Columba trocaz, azorski ??inkavec Pyrrhula murina) ali eksoti?ni (pti? mina Acridotheres cristatellus, Vidua macroura).

Velike portugalske vrste sesalcev (damjaki, jeleni, srnjaki, iberski kozorogi, divja svinja, rde?a lisica, iberski volk in iberski ris) so bile neko? raz?irjene po vsej dr?avi, vendar je bil intenziven lov, degradacija habitatov in vse ve?ji pritisk kmetijstva in ?ivine v 19. in zgodnjem 20. stoletju v velikem obsegu zmanj?ala ?tevilo populacije, druge, kot je portugalski kozorog, pa so celo izumrli. Danes te ?ivali ponovno ?irijo svoje doma?e obmo?je. Med manj?imi sesalci so med drugim rde?a veverica, evropski jazbec, evroazijska vidra, egip?anski mungos, granadski zaj?ek, evropski zajec, navadni genet, evropska divja ma?ka.

Zaradi svoje izolirane lokacije imajo vulkanski otoki Azori, Madeira in Salvages, del Makaronezije, ?tevilne endemi?ne vrste, ki so se razvile neodvisno od svojih evropskih, afri?kih in ob?asno ameri?kih sorodnikov.

Portugalska zahodna obala je del ?tirih glavnih vzhodnih mejnih dvigov oceanskih sistemov. Ta sezonski sistem dviganja, ki ga obi?ajno opazimo v poletnih mesecih, prina?a hladnej?o vodo, bogato s hranili, na morsko povr?ino, kar spodbuja rast fitoplanktona, razvoj zooplanktona in posledi?no bogato raznolikost pela?kih rib in drugih morskih nevreten?arjev.

Izklju?na ekonomska cona Portugalske

Zaradi tega je Portugalska poleg velike izklju?ne ekonomske cone ena najve?jih porabnikov rib na svetu na prebivalca. Sardela (Sardina pilchardus) in ?njur (Trachurus trachurus) se vsako leto nabere na tiso?e, medtem ko se v lokalnih obalnih vaseh tradicionalno lovijo sinji mol (Micromesistius poutassou), morska ?aba, trska (Gadus morhua), glavono?ci, skati ali druga oblika morskih sade?ev. Ta dvig navzgor Portugalski omogo?a tudi gozdove alg, ki so sicer zelo neobi?ajne ali jih v Sredozemlju sploh ni.

73 % sladkovodnih rib, ki se pojavljajo na Iberskem polotoku, je endemi?nih, kar je najve? v kateri koli regiji v Evropi. ?tevilne od teh endemi?nih vrst so skoncentrirane v vodnih telesih osrednje zahodne regije (ena izklju?no endemi?na), ta in druga vodna telesa po vsem polotoku so ve?inoma za?asna in vsako leto nagnjena k su?i, zaradi ?esar je ve?ina teh vrst pod statusom ogro?enih.

Po Azorih se sprehaja okoli 24 do 28 vrst kitov, zaradi ?esar je eno od ?tirih krajev na svetu, kjer se pojavlja ve?ina vrst tega infrareda. Od sredine 19. stoletja in prenehanja leta 1984 (zlasti kit glava?) je kitolov mo?no izkori??al to raznolikost. V za?etku 90. let dvajsetega stoletja je opazovanje kitov hitro postalo priljubljeno in je zdaj ena glavnih gospodarskih dejavnosti v portugalskem arhipelagu.

Nekatera zavarovana obmo?ja na Portugalskem, razen prej omenjenih, so ?e:

• Serras de Aire e Candeeiros s svojimi apnen?astimi formacijami, paleontolo?ko zgodovino in veliko raznolikostjo netopirjev in orhidej;
• jugozahodni Alentejo in naravni park Vicentine Coast z dobro ohranjeno, divjo obalo;
• naravni park Montesinho, ki gosti nekatere od edinih populacij iberskega volka in nedavno opa?enega iberskega rjavega medveda, ki se v dr?avi ?teje za izumrlo.

Politika in uprava

Teritorialni zemljevid Portugalske, ki ustreza oznakama NUTS I in NUTS II Evropske unije za statisti?ne regije NUTS Portugalske

Od sprejema trenutno veljavne ustave leta 1976 je Portugalska parlamentarna republika. Z ustavnimi spremebami leta 1992 so odpravili voja?ki Revolucionarni svet in omejili pristojnosti predsednika republike. Azori in Madeira sta po ustavi 1976 avtonomna dela Portugalske s svojima parlamentoma in vladama. Glavne politi?ne institucije so tako:

• predsednik, ki ga izvolijo na splo?nih volitvah za pet let in je lahko izvoljen najve? dvakrat zapored; Imenuje predsednika vlade in na njegov predlog ministre, dr?avne sekretarje in podsekretarje ter ima pravico razpustiti parlament;
• enodomna republi?ka skup??ina (portugalsko Assembleia da República), ki jih za ?tiri leta izvolijo na splo?nih volitvah po proporcionalnem sistemu;
• vlada in
• sistem sodi??.

Dr?ava je upravno razdeljena na 308 ob?in (município ali concelho), ki so po reformi leta 2013 razdeljene na 3092 civilnih ?upnij (portugalsko: freguesia). Operativno sta ob?ina in civilna ?upnija, skupaj z nacionalno vlado, edine pravno lokalne upravne enote, ki jih je dolo?ila portugalska vlada (na primer mesta, kraji ali vasi nimajo pravne veljave, ?eprav se lahko uporabljajo kot zajetje za opredelitev storitev). Za statisti?ne namene portugalska vlada opredeli tudi Nomenklaturo teritorialnih enot za statistiko (NUTS), medob?inske skupnosti in neformalno okro?ni sistem, ki se je uporabljal do evropske integracije (in ga nacionalna vlada postopno opu??a).

Na vi?ji ravni so ob?ine zdru?ene v 18 okro?ij:

• Aveiro
• Beja
• Braga
• Bragan?a
• Castelo Branco
• Coimbra
• évora
• Faro
• Guarda
• Leiria
• Lisboa
• Portalegre
• Porto
• Santarém
• Setúbal
• Viana do Castelo
• Vila Real
• Viseu

Vsa okro?ja so poimenovana po svojih glavnih mestih. Poleg njih sta upravni enoti ?e avtonomni regiji Azori in Madeira.

Znotraj sistema NUTS Evropske unije je Portugalska razdeljena na sedem regij: Azori, Alentejo, Algarve, Centro, Lizboa, Madeira in Norte, z izjemo Azorov in Madeire pa so obmo?ja NUTS razdeljena na 28 podregij.

Portugalska je ?lanica Organizacije zdru?enih narodov od leta 1955 ter ustanovna ?lanica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj in Evropskega zdru?enja za prosto trgovino. Iz slednjega je leta 1986 izstopila, ko je postala ?lanica Evropske gospodarske skupnosti (zdaj Evropska unija).

Urbanizacija

Lizbona

Porto

Brago

Vila Nova de Gaia

Najve?ja mesta Portugalske s ?tevilom prebivalcev:

• Lizbona, 545.000 /2.2- 3 milijone
• Porto, 240-264.000 /1,8-2,4 milijona
• Braga, 189.331
• Vila Nova de Gaia, 186.503
• Amadora, 175.136
• Coimbra, 143.052 (Univerza v Coimbri=ena nastarej?ih univerz v Evropi; Skupina Coimbra)
• Funchal, 111.541
• Setúbal, 98.131
• Almada, 96.404
• Agualva-Cacém, 79.805
• Queluz, 75.169
• Rio Tinto, 64.815 (Rio Tinto Group)
• Barreiro, 63.353
• Aveiro, 60.058
• Viseu, 57.975
• Odivelas, 56.847
• Leiria, 50.533
• Matosinhos, 49.486
• Guimar?es, 47.588
• Faro, 47.575

Metropolitansko obmo?je

Zemljevid Portugalske, ki prikazuje gostoto prebivalstva (?tevilo prebivalcev / km²) po ob?inah

Obstajata dve ve?ji metropolitanski obmo?ji (GAM): Lizbona in Porto. Sledi seznam tistih s celinskimi funkcionalnimi urbanimi obmo?ji (FUA).

Rank	Ime mesta	?t. prebivalcev
1	Lizbona	2.818.000
2	Porto	1.758.531
3	Coimbra	270.000
4	Braga	250.000
5	Funchal (Madeira)	210.000
6	Guimar?es	180.000
7	Aveiro	140.000
8	Ponta Delgada (Azori)	120.000
9	Vila Franca de Xira	120.000
10	Faro	118.000
11	Viseu	110.000

Gospodarstvo

Menjavo kovancev nacionalne valute v evre je prva ukinila prav Portugalska, leto po uvedbi evra ali natan?neje 31. decembra 2002. S tem dnem je kovancem portugalskega eskuda prenehala vsakr?na monetarna vrednost, rok za zamenjavo bankovcev pa se izte?e ?ele leta 2022.

Velike gospodarske dru?be so skoncentrirane v mestnih obmo?jih Lizbone in Porta. Tradicionalno prevladujo?e gospodarske panoge so bile tekstilna in obutvena industrija, proizvodnja pija?, lesarstvo in proizvodnja plute (Portugalska je najve?ji proizvajalec plute na svetu). Danes je pomembnej?a storitvena industrija.

Portugalska je bila ena od dr?av, ki so najbolj ob?utile dol?ni?ko krizo, ki je izbruhnila v za?etku 21. stoletja. V zameno za finan?no pomo? Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada v vi?ini 78 milijard evrov je morala vlada sprejeti vrsto var?evalnih ukrepov za zmanj?evanje javne porabe. Dr?ava je izstopila iz sheme finan?ne pomo?i maja 2014.

Kultura

Portugalska je razvila posebno kulturo, medtem ko je bila pod vplivom razli?nih civilizacij, ki so pre?kale Sredozemlje in evropsko celino, ali so bile uvedene, ko je igrala aktivno vlogo v dobi odkritij. V 1990-ih in 2000-ih je Portugalska posodobila svoje javne kulturne objekte, poleg fundacije Calouste Gulbenkian, ustanovljene leta 1956 v Lizboni.

Sem spadajo kulturni center Belém v Lizboni, fundacija Serralves in Casa da Música, tako v Portu, kot tudi novi javni kulturni objekti, kot so ob?inske knji?nice in koncertne dvorane, ki so bile zgrajene ali obnovljene v ?tevilnih ob?inah po vsej dr?avi. Portugalska ima 17 Unescovih spomenikov svetovne dedi??ine, kar jo uvr??a na 9. mesto v Evropi in na 18. mesto na svetu. Ti so (z letnico vpisa):

• Zgodovinsko sredi??e Guimar?esa in obmo?je Couros — 2001, 2023
• Staro mestno jedro Porta — 1996
• Vinogradno obmo?je Alto Douro — 2001
• Paleolitska umetnost v dolini C?a in Siegi Verde — 1998, raz?iritev 2010
• Samostan Batalha — 1983
• Univerza v Coimbri - 2013
• samostan Kristusovega reda, Tomar — 1983
• Samostan Alcoba?a — 1989
• Kulturna krajina Sintra — 1995
• Samostan svetega Hieronima in stolp Belém – 1983
• Staro mestno jedro évore — 1986
• Garnizonsko mesto Elvas in njegove utrdbe - 2012
• Staro mestno jedro Angre do Heroísmo na otoku Terceira, Azori — 1983
• Vinogradni?ka kulturna pokrajina otoka Pico – 2004
• Laurisilva – endemi?ni subtropski lovorov gozd na Madeiri - 1999
• Kompleks kraljeve pala?e v Mafri – pala?a, bazilika, samostan, vrt Cerco in Lovski park (Tapada) - 2019
• Sveti??e Bom Jesus do Monte v Bragi - 2019

Arhitektura

Tradicionalna arhitektura je zna?ilna in vklju?uje Manueline, znana tudi kot portugalska pozna gotika, razko?en, sestavljen portugalski slog arhitekturne ornamentike prvih desetletij 16. stoletja, ki mu sledi pombalov slog iz 18. stoletja. Interpretacija tradicionalne arhitekture 20. stoletja, mehki portugalski slog, se pogosto pojavlja v ve?jih mestih, zlasti v Lizboni. Sodobna Portugalska je dala svetovno znane arhitekte, kot so Eduardo Souto de Moura, álvaro Siza Vieira (oba dobitnika [[Pritzkerjeva nagrada za arhitekturo|Pritzkerjeve nagrade) in Gon?alo Byrne. Na Portugalskem je omembe vreden tudi Tomás Taveira, zlasti za oblikovanje stadiona.

Zunanje povezave

• Uradna spletna stran vlade
• Spletni portal turisti?nega urada
• Portugalska na Open Directory Project