樱花小萝莉图片 成都樱花小萝莉4岁会摆造型堪比
| ?lanek je del serije o |
| Kr??anstvu |
|---|
 |
| Pregled |
| Jezus Kristus |
| Molitve |
| Osebnosti |
| Kr??anske cerkve in sekte |
| Zgodovina Cerkve |
| Arhitektura |
Kalvinizem je veja oz. smer protestantskega kr??anstva, ki izhaja iz ?asa reformacije. V sodobnem ?asu ga ve?inoma predstavljajo celinske reformirane, prezbiterijanske in kongregacijske tradicije ter deli anglikanske (episkopalne) in baptisti?ne tradicije. Kalvinizem poudarja avtoriteto Svetega pisma, suverenost Boga ter zavezno teologijo - okvir za razumevanje Svetega pisma, ki temelji na Bo?jih zavezah z ljudmi. Kalvinisti?ne cerkve poudarjajo preprostost bogoslu?ja in izvajajo ve? oblik cerkvene ureditve, vklju?no s prezbiterijansko, kongregacijsko in nekaterimi episkopalnimi.
Kalvinizem se pogovorno pogosto ena?i z reformiranim kr??anstvom, ?eprav je kalvinizem zgolj ena izmed treh sestavnih to?k reformiranega kr??anstva (te so priznavanje ene od reformiranih veroizpovedi, zavezna teologija ter kalvinizem).
Prva generacija
[uredi | uredi kodo]Ime kalvinizem je gibanje sicer dobilo po francoskem protestantskem reformatorju Jeanu Calvinu, ki je deloval v ?enevi, ni pa bil Calvin prvi pobudnik nauka. Ta je svojo obliko za?eli dobivati ?e z reformacijo v ?vici, ko je Huldrych Zwingli leta 1519 za?el pridigati v Zürichu, kmalu pa so mu sledili mnogi drugi teologi prve generacije kalvinistov, kot so Martin Bucer, Wolfgang Capito, John Oecolampadius in Guillaume Farel. Nanje sta v veliki meri vplivala tudi Martin Luther in njegov naslednik Philipp Melanchton. S Svetim pismom kot avtoriteto so zagovarjali brezpogojno izvoljenost oz. predestinacijo, zanikali transsubstanciacijo in zagovarjali Kristusovo duhovno -ne telesno - navzo?nost v zakramentu Gospodove ve?erje.[1]
Druga generacija
[uredi | uredi kodo]Jean Calvin je predstavnik druge generacije pobudnikov kalvinizma, ?eprav ta danes nosi njegovo ime. Bil je verjetno najvplivnej?i reformatorski teolog svojega ?asa, njegov vpliv pa je bil dolgotrajen. Njegovo delo In?tituti kr??anske vere je ?e danes zelo raz?irjeno in po mnenju nekaterih najpomembnej?e teolo?ko delo tistega ?asa.[2]
Kalvinizem se je raz?iril tudi na Nizozemsko in v Francijo. Francoske kalviniste imenujemo hugenoti.
Doktrine milosti kalvinizma
[uredi | uredi kodo]?Doktrine milosti? so soteriolo?ke doktrine (doktrine o odre?itvi), ki so jih protestantski reformatorji v 16. stoletju prevzeli od Avgu?tina iz Hipona (13.11.354–28.8.430) in drugih zgodnjih cerkvenih o?etov. Izhajajo neposredno iz Svetega pisma in so povzetek svetopisemskega u?enja o soteriologiji (doktrini o odre?itvi). [3]
Oblikovale so se na Dortski sinodi, ki je potekala v mestu Dordrecht na Nizozemskem med letoma 1618 in 1619. Sinodo je sklicala nizozemska reformirana cerkev predvsem zato, da bi obravnavala teolo?ke spore med privr?enci Calvina (kalvinisti) in privr?enci Jacobusa Arminiusa (arminijanci oz. remonstranti). Pet to?k kalvinizma oz. doktrine milosti so bile pravzaprav odgovor na pet to?k nauka Jacobusa Arminiusa, t.i. Pet to?k remonstrance.
Prva to?ka: Popolna izprijenost (vsesplo?no predirljivo zlo)
[uredi | uredi kodo]Greh, ki ga je v vrtu zagre?il prao?e ?love?tva, Adam, je povzro?il, da so vsi ljudje zasu?njeni grehu, v sebi duhovno mrtvi in nezmo?ni delati popolnoma dobro (Pismo Efe?anom 2,1-5). To seveda ne pomeni, da so vsi ljudje tako slabi, kot bi lahko bili, niso pa zmo?ni sami sebe re?iti iz su?enjstva greha s tem, da delajo dobro, kolikor je v njihovi mo?i. Nih?e ne dosega Bo?jega standarda dobrote - nih?e ni tako dober, kot bi moral biti.[3]
Druga to?ka: Brezpogojna izvoljenost (Bo?ja pobuda)
[uredi | uredi kodo]?lovek se zaradi svoje padle narave ni niti voljan niti zmo?en sam odlo?iti za Boga oz. se odzvati na Bo?ji klic k odre?enju. Ker je mrtev v grehu, potrebuje zunanjo silo, ki ga bo obudila v duhovno ?ivljenje in mu dala voljo in zmo?nost, da se naklonjeno obrne k Bogu za odre?enje. Bog si je te ljudi iz vseh ljudstev, jezikov in rodov (in ?asov) (Razodetje 5,9) izvolil v za?etku (Pismo Efe?anom 1,4–6) po svoji suvereni volji. To je brezpogojna izvolitev; nih?e ni izvoljen za Bo?je odre?enje zaradi svojih lastnosti, odlo?itev, potencialov ali zmo?nosti, ampak izklju?no po suvereni Bo?ji volji, ljubezni in dobrohotnosti. (Rimljanom 9,14-27).[3]
Tretja to?ka: Omejena sprava (dolo?ena odkupitev)
[uredi | uredi kodo]Kristus ni umrl za grehe vseh ljudi na ta na?in, da jih je naredil potencialno odre?ljive. S svojo smrtjo je enkrat in za vselej zagotovil odre?enje za vse svoje izvoljene ljudi (Pismo Efe?anom 1,4–6; Evangelij po Janezu 17,9). Kalvinizem ne u?i, da je Kristus umrl za vse ljudi, ne glede na njihov odziv (univerzalizem), niti tega, da je Kristus sicer umrl za vse ljudi, ampak da se njegova smrt kakor kupon, ki ga je potrebno unov?iti, "?teje" v odre?enje tistim, ki si ga ?elijo. Kristus je s svojo smrtjo namensko in dejansko pla?al ceno za vse svoje izvoljene ljudi - vsi, ki jih je Bog izvolil in za katere je Kristus umrl, bodo odre?eni (Evangelij po Janezu 6,37–44).[3]
?etrta to?ka: Milost, ki se ji ne da upreti (u?inkovita milost)
[uredi | uredi kodo]Tistim ljudem, ki jih Bog v ljubezni milostno pritegne k sebi, Bog tudi spremeni srce in jim da ?eljo in voljo po spreobrnjenju. Bog je tisti, ki z milostjo pritegne gre?nika k sebi in mu namesto kamnitega srca da meseno, ?ivo srce (Ezekiel 36,26). ?lovekovo hotenje je spri?o te mo?ne milosti spremenjeno; posve?eno; Bog ga ne vle?e k sebi proti njegovi volji, ampak je ?lovekova volja prosta greha in si ?eli Boga. Bog ?loveku nakloni novo rojstvo (regeneracija), novorojeni ?lovek pa se odzove s spreobrnjenjem in odre?ujo?o vero. [3]
Peta to?ka: Stanovitnost svetih (Bog obdr?i svoje svete)
[uredi | uredi kodo]Tisti, ki jih je Bog izvolil za odre?enje, bodo s pomo?jo Svetega Duha ostali v veri do konca in odre?enja ne morejo "izgubiti", saj ni odvisno od njih, ampak od tistega, ki odre?enje daje in ohranja - Kristusa. Tisti, ki jih je Kristus odkupil za svojo dragoceno last, bodo ostali njegova last, saj on svojih ne izgubi (Evangelij po Janezu 10,27–29; Pismo Rimljanom 8,29–30). Resni?no novorojenim vernikom je enkrat za vselej dan Sveti Duh, ki prebiva v njih kot poro?tvo - garancija - odre?enja (Pismo Efe?anom 1,13-14). Kristus sam varuje svojo ?redo (Pismo Rimljanom 8,34; Pismo Hebrejcem 7,25).[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Benedict, Philip (2002). Christ's churches purely reformed: a social history of Calvinism. New Haven, Conn.: Yale University Press. ISBN 978-0-300-10507-0.
- ↑ Bagchi, David, ur. (2004). The Cambridge companion to Reformation theology. Cambridge companions to religion (1. publ izd.). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-77662-2.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 ?Kaj so doktrine milosti??. www.gotquestions.org. Pridobljeno 15. oktobra 2024.
