沈抚新区国税 为企业退税1858万元
_02.jpg) Slovenski prevod ?Sveto pismo – Jeruzalemska izdaja? (2024) | |
| Avtor | Stara zaveza:
|
|---|---|
| Naslov izvirnika | βιβλ?α (Biblía) |
| Dr?ava | Izrael |
| Jezik | Stara zaveza: |
| ?anr | pravo, zgodovinopisje, poezija, pismo, prerokba, apologija, ... |
| Objavljeno | med okoli 1200 pr. n. ?t. (5 Mojzesovih knjig) in okoli 100 n. ?t. (Evangelij po Janezu) |
Datum izida v sloven??ini | Ta evangeli svetiga Matevsha (Primo? Trubar, 1555), Dalmatinova Biblija (Jurij Dalmatin, 1583) |
| ?t. strani | okoli 1500, okoli 2000 (z uvodi in sprotnimi opombami) |
| Spletna stran | Biblija.net |
| ?lanek je del serije o |
| Kr??anstvu |
|---|
 |
| Pregled |
| Jezus Kristus |
| Molitve |
| Osebnosti |
| Kr??anske cerkve in sekte |
| Zgodovina Cerkve |
| Arhitektura |
Sveto pismo ali Biblija (iz starogr?ke besede starogr?ko βιβλια: biblia, kar pomeni knjige)[1] je sveta knjiga kr??anstva. Sestavljata jo dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza, po hebrejsko Tanak, predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in izhaja ?e iz ?asov pred Jezusom Kristusom.
Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v ve? kot 2.400 jezikov. Ima velik pomen za dana?njo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz razli?nih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob za?etku na?ega ?tetja.
Stara zaveza je ve?inoma pisana v hebrej??ini, deloma tudi v aramej??ini in gr??ini, Nova zaveza pa samo v gr??ini. Prvi prevod Stare zaveze v gr??ino se imenuje Septuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. ?t. Ime izvira iz domnevnega ?tevila prevajalcev - 70. Prvi prevodi Svetega pisma v latin??ino so bili narejeni iz gr?ke Septuaginte in nosijo skupno ime Vetus Latina. Iz izvirnih jezikov pa je Sveto pismo v latinski jezik prvi prevedel sveti Hieronim v 4. stoletju. Prevod se imenuje Vulgata (latinsko splo?no raz?irjena). Ve?ina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Njegov zapis je bil tudi najbolj cenjen v srednjem veku. Danes pa se biblija prevaja skoraj izklju?no iz izvirnega hebrejskega, aramejskega in gr?kega besedila.
Razdelitev
[uredi | uredi kodo]Sveto pismo je sestavljeno iz 73 knjig, od katerih jih Stara zaveza vsebuje 46, Nova zaveza pa 27. Nekatere kr??anske skupnosti, kot so evangeli?ani, Jehovove pri?e in druge, uporabljajo Sveto pismo z 39 knjigami Stare zaveze, saj ne priznavajo kanoni?nosti sedmih tako imenovanih devterokanoni?nih knjig, kakr?ne so vsebovane v Septuaginti. Obstajajo pa tudi novozavezne devterokanoni?ne knjige, ki jih je prav tako sedem, te pa so: Pismo Hebrejcem, Jakobovo pismo, 2. Petrovo pismo, 2. Janezevo pismo, 3. Janezevo pismo, Judovo pismo in Razodetje (in niso sporne za nobeno skupnost). O zgodovini vklju?evanja knjig v kanon glej ?lanek Svetopisemski kanon.
Seznam knjig
[uredi | uredi kodo]V oklepajih so navedene kraj?ave knjig, kakr?ne se v teolo?ki literaturi uporabljajo pri citiranju.
Poglavja in vrstice
[uredi | uredi kodo]Razdelitev posameznih knjig na o?tevil?ena poglavja sta v za?etku 13. stoletju lo?eno vsak zase izdelala angle?ki nad?kof Stephen Langton (okoli 1150–1228) in francoski kardinal Hugues de Saint-Cher (okoli 1200–1263), vendar se je uveljavila Langtonova razdelitev, ki je v splo?ni uporabi ?e danes. Njegovo ?tevil?enje je sprejelo tudi Judovsko Sveto pismo.[2] Prvi, ki je novozavezna poglavja razdelil na vrstice, je bil italijanski dominikanski teolog Santi Pagnini (1470–1541), vendar se njegov sistem ni nikoli uveljavil. Njegove vrstice so bile v povpre?ju precej dalj?e od dana?njih. Francoski tiskar in u?enjak Robert Estienne (1503–1559) je razvil druga?no ?tevil?enje vrstic za svojo izdajo gr?ke Nove zaveze iz leta 1551 ter ga uporabil tudi za izdajo francoskega prevoda dve leti kasneje. Njegov sistem pa se je ?ir?e uveljavil in danes ga uporabljajo prakti?no vse sodobne izdaje. Estienne je leta 1555 izdal ?e Vulgato, v kateri je prvi? ?tevil?enje uporabil znotraj besedila – prej?nje izdaje so ga namre? imele na robu strani.[3]
Vsebina
[uredi | uredi kodo]Stara zaveza se za?ne z Mojzesovimi knjigami, ki vsebujejo zgodbe o stvarjenju sveta in ?loveka, o?akih judovskega ljudstva, denimo o Noetu in svetovnem potopu ter Abrahamu ter njegovi dru?ini. Vklju?ujejo tudi zakone, ki naj bi jih Mojzes med begom iz Egipta prejel na gori Sinaj. Biblija se nadaljuje s knjigami, ki opisujejo ?ivljenje Judov v Palestini. Te vklju?ujejo zgodbe o sodnikih, Samsonu, kralju Davidu in drugih. V prero?kih knjigah so opisana dela prerokov.
Nova zaveza vsebuje ?tiri evangelije, ki opisujejo ?ivljenje in dela Jezusa Kristusa. Apostolska dela govorijo o zgodovini kristjanov po Jezusovi smrti. Sledijo apostolska pisma (Pavlova pisma, Pismo Hebrejcem, dve Petrovi pismi, Jakobovo pismo, Judovo pismo in tri Janezova pisma). Sveto pismo se zaklju?i z Apokalipso ali Janezovim razodetjem, ki opisuje vizijo konca sveta apostola Janeza.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ta beseda izhaja iz druge gr?ke besede - βυβλο?: byblos, ki pomeni papirus. Njen izvor i??emo v imenu feni?anskega mesta Biblos, ki je bilo znano kot izvoznik papirusa.
- ↑ Règine Pernoud, Nehajmo ?e s tem srednjim vekom, Dru?ina, Ljubljana, 2003, stran 149.
- ↑ Poglavja in vrstice; v: Stra?ni stolp, ?tevilka 2, 2016, strani 14–15.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Biblija.net, zbirka ve?ine slovenskih in nekaj tujih prevodov Svetih pisem
- Bozjabeseda.si, prevod Jeruzalemska izdaja
- Jw.org, prevod Novi svet
- Hozana.si, berila za rimskokatoli?ko liturgi?no leto
